Uspešne prakse
Svoje ravnanje lahko spreminjamo takoj in sami. V okviru novega mednarodnega programa GLOBE bodo potekala opazovanja in meritve, ki so prvi korak našega učenja in obnašanja. Osredotoča se na šole, a tudi ostali v njem lahko najdemo ideje za svoje delo.
Leta 2002 je služba za naravovarstveno vzgojo in izobraževanje Triglavskega narodnega parka (TNP) začela pripravljati program, imenovan Etnologija planinskega pašništva za osnovnošolce. Program je nastal z namenom, da se mladim z območja Julijskih Alp predstavi pomembna gospodarska dejavnost iz polpreteklega časa v Alpah, ki je zanimiva in pomembna s stališča trajnosti, ter da se doda kamenček k zagotavljanju podlag, da se dejavnost ohrani in razvije. Ciljna skupina so bili učenci osnovnih šol iz neposredne okolice TNP. Zamisel je temeljila na dveh predpostavkah. Program naj bi otrokom v prvi vrsti približal načela trajnostne rabe prostora s primerom iz njihovega domačega okolja, zato je bilo izbrano planinsko pašništvo, ki pri mnogih avtorjih simbolizira trajnost. Drugo, kar se je zdelo pomembno, je vtis privlačnosti in pestrosti podobe (in izročila), ki ga gorske pašne planine naredijo na obiskovalce. Eno in drugo naj bi otroke (in njihove učitelje) pritegnilo in motiviralo.
Da bi temeljno zamisel lahko izvedli, je bilo treba najti odgovor na nekaj vprašanj. Najprej je bilo nujno poiskati način, kako otrokom omogočiti, da bi ne bili le opazovalci ključnih opravil v planini, temveč aktivni udeleženci in jih s tem motivirati. Možnost neposrednega vključevanja v proces dela je bila majhna, za večje skupine tudi nemogoča. Poleg tega, da večje skupine otrok ni mogoče vključiti v delo v planini, je na koncu šolskega leta v juniju ali na njegovem začetku v septembru le redko katera od visokih planin delujoča. Zaradi privlačne lege v visokih gorah in s tem ekstremnih pogojev za življenje in delo pa so prav te najbolj zanimive. Tako je, ob sicer nujnem obiskovanju posameznih planin, nastala ideja o izdelovanju masla v pinji, kakor ga izdelujejo po planinah, ter o izdelovanju zanimivih uporabnih predmetov iz lesa, kakršne so uporabljali ali jih še uporabljajo pri življenju in delu v planini. Kasneje naj bi celotno zgodbo zaokrožili z zbiranjem in zapisovanjem zanimivih zgodb iz življenja pastirjev in z zapisovanjem ledinskih imen. Z opuščanjem paše oz. uporabe planine odhajajo v pozabo zanimiva ledinska imena, ki niso vpisana na kartah. Kmalu je postalo jasno, da te naloge v celoti ne bo mogoče izvesti.
Ko je bila leta 2003 ponudba za sodelovanje poslana osnovnim šolam, ki redno sodelujejo na Belarjevih naravoslovnih dnevih TNP v Trenti, je odziv presegel pričakovanja. Delo je nemudoma steklo. Za začetek je bilo treba spoznati (videti) nekaj planin. Obisk skoraj sleherne visoke pašne planine je planinska tura. Ker Planinska zveza Slovenije (PZS) postavlja stroga pravila vodenja planinskih skupin, so ta del programa (prevoz, vodenje) prevzele planinske skupine posameznih osnovnih šol, služba za naravovarstveno vzgojo in izobraževanje TNP pa je prevzela pripravo in strokovno vodenje vsake ture. Nekatere planine so (k sreči) tudi v »indijanskem poletju« še delovale, kar je bilo več kot ugodno (Krstenica, Mangrtska planina), peš iz Zatolmina skozi Tolminska korita pa smo obiskali tudi vas Čadrg, ki slovi po mlekarstvu (izdelujejo zelo cenjeni avtohtoni slovenski sir Tolminc). V celoti smo obiskali lepo število planin. Poleg omenjenih dveh, ki ležita, prva v Bohinjskih gorah, druga v Dolini Loške Koritnice in vasi Čadrg v dolini Tolminke še Planino v Lazu in Dedno polje v Bohinjskih gorah, Planino Za skalo, Kuhinjo, Leskovco, Kašino, Zaslap, Slapnik in Planino Razor v Zgornjem Posočju ter planino V klinu na območju Zgornjesavske Doline.
Tako je bil postavljen temelj. Že v prvem letu, ko je program stekel, je bila šolam ponujena tudi možnost izdelovanja masla v tradicionalni pinji ter izdelovanje uporabnih predmetov iz lesa. Na prvi pogled je zamisel enostavna, izvesti pa jo je zelo težko. Potrebno je sodelovanje ljudi, ki razpolagajo s potrebnim znanjem in želijo sodelovati. Treba je tudi pridobiti potrebna orodja za delo in seveda pinjo, sladko smetano ter ustrezen les in, kar je najpomembnejše, zagotoviti je treba varnost za udeležene otroke pri njihovem delu. Nemalo zahtev torej.
Pomembno so se vključili štirje člani naravovarstvene nadzorne službe TNP. Dva od njih, ki sta se z vso vnemo lotila zanimive naloge, sta prispevala posebna orodja, kakršnih običajne delavnice nimajo. Prav tako sta poskrbela za nekatere ključne vrste lesa in že doma pripravila nekaj polizdelkov. Eden je celo izdelal kolarski stol, po domače »hlapca«, ki smo ga nujno potrebovali. Spet tretji, ki prihaja iz prej omenjenega Čadrga, je poskrbel za izdelovanje masla v pinji. Nekaj lesa smo si, brezplačno, kot njihov odpadek pri proizvodnji, zagotovili v lesni tovarni LIP Bohinj.
Pred tem se je bilo treba domeniti, kaj izdelovati, da bodo otroci lahko sodelovali, da bo izdelovanje varno in da bo izdelke možno dokončati v nekaj urah. Z daljšega seznama uporabnih predmetov, ki smo ga skupno sestavili, smo izbrali trinožni stolček za molžo in preproste klopi, lesene zajemalke in žlice, grablje, pastirske palice in različne igrače. Najtežje je bilo seveda izdelati grablje, vendar je bilo mogoče delo na vnaprej pripravljenih polizdelkih razdeliti. Tako smo na eni sami delavnici vedno izdelali po ene ali celo dvoje grabelj, ki so potem ostale na šoli. Stolčki so ostali izdelovalcem, prav tako palice in igrače. Med igračami so prišli na vrsto mlinčki, piščalke, drglje in, povezano s pravljico o Zlatorogu, leseni »Zlatorogi« na koleščkih (ker živimo v času avtomobilov). Za izdelovanje masla v pinji je šola, kjer je potekala delavnica, poskrbela za sladko smetano in kruh, pinjo smo prinesli s seboj.
Po predhodnem dogovoru s šolami so delavnice potekale v popoldanskih urah na šoli, v šoli v naravi ali za posamezne skupine v času naravoslovnih dni. Povabljeni smo bili tudi na sejme v Tolminu in v Trenti. Šole so nas včasih tudi povabile, kadar so dobile delovne obiske otrok iz Italije in Avstrije. Po prvi pobudi so nas vabile šole same.
Študijski krožek je organizirana skupina, ki se srečuje z namenom, da bi se posamezniki drug od drugega naučili kaj novega, pomembnega ali potrebnega vsem skupaj in vsakemu posebej. Razen učenja je zelo pomembno še dvoje: uporaba naučenega v ožji ali širši skupnosti ter kakovostno druženje; možni »stranski« učinki pa so še številni: motivacija za nadaljnje formalno učenje, medgeneracijska pomoč in zabava ter seveda izboljšanje kakovosti življenja od imeti k biti in drugi.
V nadaljevanju predstavljamo primer študijskega krožka z naslovom Od sonca do lonca, ki poteka v Šenčurju v Sajovčevem naselju. Namen krožka je jasen: v krožku pod strokovnim vodstvom mentorja združiti med 12 do 15 ljudi, sosedov, predvidoma in predvsem moških, ki so pripravljeni investirati svoj čas, znanje in (družinski) denar v samostojno gradnjo sončnih kolektorjev, s katerimi bi segrevali predvsem sanitarno vodo.
Zaradi specifičnosti Šenčurja oziroma Sajovčevega naselja je mogoča:
-
uporaba tople vode iz kolektorjev na eni hiši za več sosedov skupaj,
-
vgradnja kolektorjev na hiši starejših sosedov, s čimer dosegamo medgeneracijsko sodelovanje;
-
vgradnja kolektorjev na pomožni stavbi športnega društva, kar je za mlade privlačen učni primer ter
-
prenašanje dobre prakse iz naselja v občino.
V zimi 2012/2013 je deloval študijski del študijskega krožka za samostojno izdelavo sončnih kolektorjev pod aktivnim mentorstvom strokovnjaka z večletnimi strokovnimi in delovnimi izkušnjami pri načrtovanju in samostojni izdelavi sončnih kolektorjev. Namen skupine je bil, da so si njeni člani pomagali pri zasnovi, izdelavi in (so)uporabi sončnih kolektorjev v bližnji soseščini. Zimski čas je bil namenjen tehničnim osnovam, organizaciji del in financiranja. Udeleženci so delovali v manjših skupinah, kar je pomenilo, da je delal vsak zase na svoji stavbi in si zagotovil pomoč soseda, ko jo je potreboval, poleg tega pa so lahko obravnavali »učne projekte.« Namen je bil, da bi se krožkarji še eno leto po namestitvi srečevali mesečno, da bi preverjali delovanje.
Vloga študijskega krožka je večplastna:
-
zmanjšati porabo obnovljivih virov energije za ogrevanje sanitarne vode,
-
s tem izboljšati individualni ogljični odtis in ogljični odtis naselja,
-
zmanjšati odvisnost od proizvajalcev in monterjev pri izdelavi sistema sončnih kolektorjev,
-
povečati medsosedsko sodelovanje,
-
povečati medsebojno odgovornost za manjši ogljični odtis,
-
omogočiti skupne akcije na mikrolokalni ravni, ki tudi dolgoročno povezujejo stanovalce naselja.
Krožek je zagotovil prehod iz ogrevanja sanitarne vode na obnovljiv vir energije naselju, starem 25 let.
Ovrednotenje z vidika trajnosti
Ekološki vidik primera predstavlja nadomeščanje dragih fosilnih goriv, ki jih potrebujemo za ogrevanje stavb in pripravo tople vode, s sončnimi kolektorji. Investicija se kmalu povrne. Življenjska doba sistema je 20 do 25 let, stroški postavitve pa se povrnejo v 12 do 14 letih. Glede na to, da se predvideva, da bodo cene energentov vedno višje, bo predvidoma tudi uporaba kolektorjev postala vse pogostejša. Poleg ekonomskega so zelo primerni tudi z ekološkega vidika, saj z njihovo uporabo zmanjšamo izpust toplogrednih plinov v atmosfero. Poudariti velja, da sončni kolektorji niso isto kot sončne celice. Sončne celice spreminjajo svetlobo od Sonca v električno energijo, kolektorji pa izrabljajo infrardeče valovanje za segrevanje tekočine.
Sončno sevanje je tok energije, ki ga Sonce enakomerno oddaja na vse strani. Do zunanje atmosfere prispe moč sevanja 1,36 kW/m2 (t.i. solarna konstanta). Ob prehodu skozi zemeljsko atmosfero sevanje zaradi odboja, raztrosa in absorpcije na prašnih delcih in molekulah plinov oslabi. Sončno sevanje pri tem razpade na dve komponenti: neposredno sevanje, to je del sevanja, ki neovirano prodre skozi atmosfero, in difuzno sevanje, to je del sevanja, ki se zaradi prašnih delcev in molekul odbije oz. absorbira in prispe na zemeljsko površino.
Vsota neposrednega in difuznega sevanja se imenuje globalno sevanje in je v letnem povprečju v Sloveniji približno 1.200 kWh/m, kar ustreza vsebnosti energije približno 120 litrov kurilnega olja ali 120 m zemeljskega plina. Glede na tip kolektorja lahko do 75 % globalnega sevanja pretvorimo v toploto. V področjih severnih zemljepisnih širin med 40 in 50 stopinjami, to je v področju, kjer leži tudi Slovenija, je letno sončno obsevanje med 1.000 in 1.500 kWh/m. Od 8.760 letnih ur je na razpolago približno 1.400 do 1.900 sončnih ur.
Sončni kolektorji so ekonomičen in okolju prijazen način pridobivanja energije. Uporabljamo jih za segrevanje prostorov in sanitarne vode. Postaviti jih moramo na mesta, kjer je na razpolago veliko sončnih ur, ter jih obrniti proti jugu. Enako delujejo, ne glede na letni čas (pozimi lahko od njih dobimo enako količino energije kot poleti). Manj učinkoviti so, kadar je megla. Ena bistvenih slabosti je njihova krhkost – zlahka se uničijo ob udarcu s tršim predmetom.
Ekonomski vidik primera predstavljata zamenjava dragega obstoječega sistema za ogrevanje vode, ki temelji predvsem na elektriki in nafti ter samostojno delo oziroma samoizvedba. Pomembni pa so še naslednji vidiki: dobro informirana in ozaveščena ter komunikacijsko povezana in zato močna skupina lažje prepreči monterjem ali prodajalcem sistemov, da bi vsilili kupcem predimenzionirane sisteme glede na potrebe porabnikov, kar se v praksi zelo velikokrat dogaja. Večji sistemi namreč pomenijo za ponudnike večje prodajne provizije; če velikost ni usklajena s potrebami, pa je ekonomski vidik oziroma učinek zmanjšan. Možen je tudi t.i. nakup na veliko – skupinski nakup enakih vgradnih elementov, s čimer lahko kupci vplivajo na nižjo nakupno ceno. Delovanje skupine je možno tudi pri vgradnji kolektorjev, saj je za več manjših uporabnikov skupaj predvidena vgradnja na le enem objektu ali strehi, toplo vodo iz tega enega sistema pa bi razpeljali do več sosedov. To je možno zaradi velikosti oziroma majhnosti parcel, saj so hiše zelo malo oddaljene druga od druge – naselje je zelo strnjeno. V tem primeru bi stroške ene vgradne enote razdelili med več uporabnikov. Nikakor pa ni možno zanemariti tudi dejstva, da vse ostane in izvira iz enega mesta – to pomeni, da odpadejo vsi stroški prevozov, bodisi ob montaži ali ob morebitnem servisiranju. Glede na cene iz leta 2012 je predvideno razmerje 1:3, to pomeni trikrat manjši znesek za samovgradnjo v primerjavi z vgradnjo, ki jo izvedejo profesionalci (1.500 : 4.500 evrov).
Ko lahko precej velike ekonomske učinke povežemo tudi s socialnim vidikom razvoja, dosežemo vzpostavitev še enega od pomembnih temeljev trajnosti. Najvidnejši so učinki medsosedske pomoči, tako moških kot ženskih članov v družinah ter učinki, ki jih spodbudi povezava samo moških oziroma moških delovnih skupin. To je s stališča delovanja študijskih krožkov presežek, saj so bili moški v njih doslej manj aktivni. Pretežno moških, v viden akcijski cilj usmerjenih študijskih krožkov, pa nasploh ni veliko. Pri tem ne smemo pozabiti še pomembnega dejstva, da so v študijski krožek vključeni zlasti intelektualci, kar je posebnost: zaradi stresnega življenja in pomanjkanja prostega časa se sicer večinoma družijo le ob športu, v tem primeru pa druženje prinaša razen užitka še koristi, tako individualne kot skupinske. S tem mislim na občutek ugodja ob druženju, ki daje celo ekonomsko korist.
Medgeneracijska pomoč seže na dve ravni: od mlajših k starejšim in v obratni smeri, od starejših k mlajšim. Tako mlajši lažje in hitreje opravijo višinska dela na strehah, hitreje in bolj učinkovito najdejo pomembne elemente na spletu in podatke v spletnih trgovinah, starejši pa bolj poznajo socialne mreže na ulici, imajo daljše in boljše izkušnje pri delu v skupinah in imajo več izkušenj pri prenosu teorije v prakso. Starejšemu paru iz sosednje hiše, ki ima sicer dovolj denarja, nima pa več možnosti za samoizvedbo na strehi, na pomoč pridejo mladi sosedje, ki izvedejo vgradnjo sistema v okviru krožka, onadva pa pripravita (birokratsko) poročilo in organizirata pogostitev za udeležence.
Pomemben je tudi zgled: mladi v lokalnem športnem klubu so si za naslednje leto postavili za cilj, da bodo sami instalirali podoben sistem za ogrevanje sanitarne vode na streho objekta, kjer so slačilnice in tuši. Iz Sajovčevega naselja v manjšem Šenčurju se tak aktivni zgled lahko razširi najprej na druga naselja v občini, kjer so ljudje podobno povezani, kasneje pa še na raven občine Šenčur.
Za doseganje večje usklajenosti med vidiki trajnosti bi bilo utemeljeno namenjati pozornost preslabi komunikaciji med deležniki in še vedno premajhni ozaveščenosti večine udeležencev. Metode za doseganje teh dveh velikih ciljev so različne, večina pa jih ima osnovo v načinu delovanja študijskih krožkov – vsi se učimo od vseh ob kakovostnih mentorjih, ki hitro zaznajo in se odzovejo na potrebe v skupini. Večjo pozornost bi bilo treba nameniti tudi preseganju obstoječih okvirov. Ni se treba bati velikih želja, ker le iz njih nastajajo veliki cilji, ki so uresničljivi; če ne takoj, pa postopoma. Omejujejo tudi prepričanja posameznikov, češ da je v skupinah težko implementirati svoje (drugačne) ideje, ker so skupine preokorne za hitre odzive.
Med izravnalnimi mehanizmi so na voljo predvsem komunikacijski kanali na ravni posameznikov, kamor prištevamo zlasti lokalna srečanja in lokalne novice, bodisi pisne, elektronske ali klasične ustne, ter slovensko nasploh premalo uveljavljeno samopotrjevanje posameznikov, kar preprosto pomeni: pohvaliti se naglas in javno, če ti nekaj uspe, in ne biti po nepotrebnem preskromen. Preseganje ustaljenih metod je lahko tudi lokalno investiranje v kakovostnejše življenje skupnosti. Če na primer posameznik z ekonomskega vidika prihrani 100 enot na leto, jih lokalna skupnost za to 50 nameni za nabavo sadnega drevja v šolskem sadovnjaku ali podobno s stališča ekološkega izboljšanja. Podobna metoda je tudi posebna pohvala oziroma nagrada znotraj lokalne skupnosti: kdor samostojno ali v okviru neke skupine (ali študijskega krožka) montira sončne kolektorje, se uvrsti v žrebanje za občinsko nagrado, ki je montaža ekološke čistilne naprave (vodne) za en del naselja.
Nekateri vidiki trajnostnega razvoja se v procesu delovanja pokažejo za nezadostne, neuravnotežene in potrebne medsebojnega usklajevanja. Nanje lahko aktivno in neposredno vpliva študijski krožek sam oziroma za njega in preko njega mentor. Popolnoma enakovredno se lahko vključijo občani, ki opazujejo in (še) ne delujejo aktivno, a kot opazovalci že snujejo nove skupine za delovanje. Potrebno in skoraj nujno pa je tudi delovanje občine kot lokalne skupnosti. Če pričakujemo, da bo trajnostni razvoj deloval od spodaj navzgor (od krožka do države), potem lahko pričakujemo tudi vključenost slednje, a le v obliki pomoči, ne kot element sankcioniranja ali postavljanja zakonov. Ljudje še vedno najbolj in najhitreje verjamemo novostim, če učinke »novotarij« lahko primemo, izmerimo, uporabimo ... Zato bodo učinkovala predvsem analitična dejstva, na primer sukcesivno merjenje ogljičnega odtisa ulice, naselja, kraja in javno nagrajevanje najbolj uspešnih. Pomaga tudi zniževanje cene občinskega komunalnega prispevka za tiste udeležence, ki so aktivni v akcijah trajnostnega razvoja.
Piran je Slovencem in mnogim obiskovalcem dobro znan kraj na slovenski obali. Njegov utrip, ki ga večina pozna le z vidika sprostitve, določata predvsem struktura in življenje njegovih prebivalcev. Le-ta se je v zadnjem stoletju precej spremenila, na kar so vplivali bližina meje, nelahke zgodovinske izkušnje različnih režimov, jezikov, kultur, sprememba gospodarskih virov preživetja ter obilje sezonskih obiskovalcev. V nadaljevanju predstavljamo društvo, nastalo iz študijskega krožka, ki s posebnim načinom vodenja že drugo desetletje prebuja piranske domačine v skupne razvojne korake.
Piransko društvo Anbot se je razvilo iz zaporedja študijskih krožkov, posvečenih lokalni dediščini: restavrirali so staro pohištvo, proučevali piranske portone (oboke), obnavljali so cerkveni mozaik, zbirali so igre, zgodbe in drugo živo dediščino Pirana in okolice, pletli košare, obnavljali stare stole in obleko in organizirali številne prireditve, tudi za nacionalno raven ter za to prejeli več nagrad. Odločeni, da mestni utrip ni namenjen le obiskovalcem Pirana, ampak vsaj v enaki meri domačinom, so v enem od njih obudili turizem, kakršen je bil v Portorožu in Piranu na začetku stoletja. Na stari razglednici so našli vetrnike (senčnice) in se pletenju preizkusili tudi sami. Materiala in znanja za svoj izziv niso imeli, uspeli so z voljo in idejami, ki so se porajale ob rednem srečevanju. Našli so domačina, ki bi vetrnik znal plesti, in ugotovili, kaj je prava surovina zanj: vrba beka. Ker v Piranu beka ne raste, so z medsebojnim obveščanjem in iskanjem beke prišli do surovine ter nadaljevali delo na enem od piranskih vrtov. Ob lupljenju svežih vejic so sodelovali upokojeni krožkarji in člani društva, po službi so se delu pridruževali zaposleni. Številni so dvomili o končnem izdelku, bili pa so si enotni, da je delo mukotrpno in obsežno. Pletenje vetrnika (v drugih krožkih pa drugačne naloge) je bilo zahtevno in je terjalo učenje, vztrajnost, iznajdljivost, medsebojno sodelovanje in prilagajanje v vseh fazah dela, ki samo sebe navzgor in naprej ni omejevalo. Ni torej šlo le za obujanje življenja s stare razglednice, ampak tudi za spretnost pletenja, spoznavanja beke in njenega nabiranja. V naslednjih korakih je bilo potrebno šivanje, oblikovanje, režija, nastop. Vsakdo je bil v čem dober in vsakdo je moral v drugi stvari napraviti velik korak. Ob družabnosti, ki je bila sestavina srečevanj in dela, so se brusila stališča in odnosi. Zaključna evalvacija je pokazala različne učinke: individualno rast, medsebojno pomoč, skupen cilj in osredotočenost na vrednoto, ki je s časom iz prezirane prešla v vplivno. V Piranu se torej dediščina ne zavrača več kot zastarela in neuporabna, ampak se posodablja, uporablja, spoštuje, prikazuje in še naprej išče. Živa in praktična povezava med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo je uspela in odprlo se je vprašanje predstavitve nastale senčnice oziroma vetrnika.
Postavitev na Tartinijev trg se je zdela neprivlačna, zato so se spoprijeli z režijo njegove predstavitve. Pregledovanje domačih omar, arhivov, muzeja in drugih virov starih predmetov je dalo kaj zabavnih in dela terjajočih rezultatov. Manjkala so le oblačila, tipična za ta čas. Nastal je nov krožek Reciklaža starih oblačil. Z veščo šiviljo se je delo lahko nadaljevalo, čeprav jih velika večina ni bila navdušenih nad možnostjo hoje po Piranu v oblačilih po nekdanji modi. Izziv modne revije je preraščal v resnični dogodek po poti malih korakov, ob smehu, zgražanju, delu, poskusih in fotografiranju, ki so ga prispevali tudi nečlani društva. Ob odličnem vodenju je delo preraslo v vrtinec ličenja, oblačenja, priprav scene za predstavitev vetrnika na Tartinijevem trgu, skrbi in dela, pridobitve starodobnega avtomobila in dogovora za obisk hotela Palace v Portorožu. Prireditev za Dneve slovenske kulturne dediščine je izjemno uspela, s čimer so bili dvomljivci potolaženi, prav vsi presenečeni, Piran pa bogatejši.
Ovrednotenje z vidika trajnosti
Zgled ni tema, ampak delovanje in vodenje skupine, ki povezuje ljudi najrazličnejših družbenih profilov, zanimanj, predsodkov, interesov in sposobnosti. Krožek je sprva združeval ožjo skupino, po več ponovitvah na različne teme pa je s svojo pozitivno klimo in dosežki motiviral za sodelovanje tudi širše okolje. Opisani izziv je le en od mnogih povezovalnih dejavnosti, ki vodi v razvoj.
Mentorica krožka, predsednica društva in tudi siceršnja vodja dogajanja, je s posebno osebno energijo, izjemno voljo, domišljijo ter organizacijsko sposobnostjo opredelila različne potencialne ločnice med udeleženci kot nebistvene. Sodelujoče je usmerila v delo, izdelek. Skrbela je za rast in vključevanje vsakega posameznika, za medsebojno sprejemanje, za rdečo nit ter ob vsem tem tudi za promocijo, nenadkriljivo tudi v širšem kontekstu časa in prostora. Ji je uspelo tudi zaradi posebnega značaja, volje, vztrajnosti? Zagotovo. Omogočila je namreč oblikovanje jasnega in postopno dogovorjenega cilja, vodila je redna osebna srečanja, ki so stkala medsebojne odnose, potrebne za uravnovešanje ustvarjalne napetosti. Ključna pri tem je pozitivna klima, pa tudi spoštovanje in upoštevanje posebnosti vsakega posameznika, saj so dvomi in omahovanja redni spremljevalci stopinj v neznano. Poudarjanje skupnega imenovalca oziroma skrbi za medsebojno oporo in pomoč je omogočilo heterogenost sodelujočih preliti v motivirajoče medsebojno sprejemanje, ki boljšim omogoča samopotrditev, šibkejše pa v sodelovalni klimi spodbudi v preseganja lastnih šibkosti. Ciljno druženje in učenje v primeru piranskega društva Anbot ni usmerjeno v korist posameznika, ampak v bodočo skupno krajevno korist. Skupen zaključek preraste v ponos nad doseženim ter v povezavo med skupino in krajem, v opisanem primeru tudi z obiskovalci.
Konkretno delo se je izkazalo za združujoče jedro, okoli katerega se posamezniki naberejo brez navedb statusa, kraja bivanja, starosti in drugih stereotipnih določevalnic položaja posameznika v družbi. Izdelek in dogodek zato nista samo cilj, ampak hkrati promocija vrednote, ki jo z izdelkom ali dogodkom udeleženci posredno izrazijo (spoštovanje starega).
Ideja trajnosti v opisanem primeru živi kot praksa, ki sicer izhaja iz posameznika, a za osnovno enoto jemlje skupino in skupnost. Aktivira z dejanji in ne z besedami. Praksa učinkuje na več ravneh hkrati, zato je »dodana vrednost« velika. Rezultat ne nagradi enega na račun drugega, ampak dobijo« vsi. Ta praksa išče in se poleg cilja osredotoča na pozitivno (npr. na skupinsko vzdušje, na zmožnosti posameznika), kar odvrača pogoste negativne pojave nerganja, samoobtoževanja ali samopomilovanja. Brez žugajočega prsta odvrača od potrošništva in daje vsakdanu smisel. Z vidika stroškov zahteva stabilno in ne visoko finančno osnovo (študijske krožke sofinancira država v višini normirane cene za 25 ur učiteljevega dela, za Slovenijo pa v povprečju velja, da ta sredstva krožki samoiniciativno oplemenitijo v 35 % s sponzorskimi ali projektnimi viri ter z zagotavljanjem nefinančnih pogojev dela). Ker torej transakcijske stroške nadomešča socialni kapital in sta prisotna tako horizontalno kot vertikalno zaupanje, je izobraževalna metoda in oblika dela zgled, skladen z načeli trajnosti in uporaben za družbo tveganja, hitrih sprememb in številnih dražljajev.
V zgornjem Posočju, kjer se srečujejo s številnimi izzivi, se je oblikoval primer izobraževalnega programa, v katerem so se skupine domačinov prepoznale, se aktivno vključile v izvedbo in hkrati s samorealizacijo prispevale tudi k blaginji skupnosti. Posoški razvojni center (PRC), ustanovljen leta 1999, je pripravil in organiziral izobraževalni program Pridelano in prodano doma.
Z izobraževalnim programom Pridelano in prodano doma je PRC začel leta 2008. Nadgradnja izobraževalnih programov s projekti, pridobljenimi na javnih razpisih, je način razvoja v Posočju. V tako financirane izobraževalne programe se lokalno prebivalstvo lahko vključuje brezplačno. Doslej izpeljana izobraževalna programa, Iz tradicije rojena sodobnost, Prehrana in tradicija Zgornjega Posočja, sta predstavljena v nadaljevanju.
Trajnostno gospodarjenje v Zgornjem Posočju PRC vključuje v izobraževalne programe že od leta 2003. Vsebine, ki so jih proučevali v obliki študijskih krožkov, prvih na PRC, so bile: Možnosti biokmetovanja v Posočju (2002/03), Oživljanje starih sort kot možnosti dopolnilne dejavnosti na kmetiji in Ekološko kmetovanje kot razvojna možnost (2003/04), Ohranjanje starih sort jablan in hrušk (2004/05). Tekom let so jih povezali v izobraževalni program Pridelano in prodano doma. Vsebine so pod tem naslovom lokalnemu prebivalstvu sprva ponudili kot 120 urni izobraževalni program UŽU–Izzivi podeželja, ki je v občini Tolmin obrodil rezultate nad pričakovanji. Udeleženci so med usposabljanjem pridobljeno znanje lahko uporabljali kot temelj za lastno delovanje, opazovanje ter tudi za širjenje informacij po svoji socialni mreži. Aktivirali so jih z izzivi, na osnovi katerih so lahko konkretno spremenili način svojega življenja. Zbrali in preučili so dobre prakse pridelovanja vrtnin oz. pridelkov, ker omogočajo ohranjanje naravne rodovitnosti prsti in preprečujejo obremenjevanje okolja s pretirano uporabo mineralnih in organskih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev. Poleg tega so udeleženci pridobili temeljna znanja in spretnosti, s katerimi lažje prepoznajo in ocenijo lastne možnosti pridelave človeku in okolju zdrave hrane za samooskrbo in prodajo proizvodnih viškov.
Izobraževalne vsebine so leta 2009 nadgradili s projektom, ki ga je finančno podprla Občina Tolmin. Omenjene vsebine so tako lahko ponudili širši javnosti. Pomemben doprinos, ki prispeva tako k zmanjševanju gnojil na vrtovih in večji količini ločeno zbranih odpadkov, so naredili s spodbujanjem kompostiranja. Biološke odpadke je namreč škoda pomešati med ostale, saj večino lahko koristno uporabimo kot kompost. Z akcijo Lasten kompostnik so 70 občanom, udeležencem izobraževalnih programov in zmagovalcem natečaja predali lesene kompostnike. V priročniku za začetnike Pridelano in prodano doma (500 tiskanih izvodov) so predstavili alternative škodljivim sredstvom za zatiranje bolezni in škodljivcev. (LINK LINK LINK)Priročnik je dosegljiv kot pdf na spletni stani PRC-ja, v rubriki Publikacije/ostale publikacije. Tematika, ki je zelo navdušila slušatelje in bralce predstavljenega priročnika, je govorila o semenih in rastlinah.
Spraševati so se začeli, kaj lahko naredijo sami za ohranitev starih in živih semen, prilagojenih našim geografskim razmeram. PRC je začel poizvedovati, ali še kdo hrani stara semena, in poskrbel, da so se začela širiti med zainteresirane vrtičkarje. Učili so se, pridelave, pobiranja in shranjevanja semen. Izmenjava semen se je najprej začela med udeleženkami tečajev, njihovimi prijateljicami, znanci itd. Od leta 2011 dalje v okviru EKO praznika poteka javna tržnica izmenjave tovrstnih semen in sadik. Za organizacijo in izvedbo izmenjave od letošnjega leta dalje skrbijo člani novonastalega Društva za samooskrbo iz Kobarida. Na seznamu popisanih živih semen, ki jih hranijo tako imenovani »varuhi semen« v Zgornjem Posočju, lahko danes najdemo: razne sorte fižola, solat, špinače, blitve, paradižnika, ohrovta, koruze, krompirja, peteršilja, radič, listnato zeleno, papriko, zelje, bob, korenje, ajdo, pšenico, lan, česen, sojo, rabarbaro, različne vrste zelišč in začimbnic.
Leta 2011 so se v okviru projekta Prehrana in tradicija v Zgornjem Posočju, Ministrstva za kmetijstvo (projekti LAS za razvoj podeželja) osredotočili še na izobraževanja po posameznih kmetijskih panogah: mlečni izdelki, sadjarstvo, zelenjadarstvo, zelišča, čebelarstvo, gobarstvo, mesna proizvodnja in izobraževanja, vezana na tradicijo ter lokalne tradicionalne jedi. V tem kontekstu sta marca 2013 izšli knjižici receptov Tradicionalne jedi iz Zgornjega Posočja in Iz tradicije rojena sodobnost, kot nadaljevanje že omenjene publikacije Pridelano in prodano doma. Vse publikacije so brezplačno dostopne tudi na spletni strani PRC-ja.
Ovrednotenje z vidika trajnosti
Odgovora na vprašanje »Kako naj bi izgledala družba prihodnosti?« prav gotovo ne moremo dobiti s preprosto projekcijo sedanje družbe in zgolj s sprejemanjem novih resolucij, razvojnih načrtov in zakonov. Prehod v družbo, ki bo živela po trajnostnih načelih, je mogoč samo s spremembo lestvice naših vrednot in nivoja zavedanja poštene igre, in to ne samo na lokalni, temveč tudi na globalni ravni. Res je, Homo sapiens sapiens (človek, ki ve, da ve) narave ne varuje zaradi rožic, čebelic, ribic itd., temveč zaradi sebe, saj se še kako dobro zaveda, da bo življenje vedno našlo pot, pa čeprav brez njega. Kljub temu se na trajnostno pot podajamo z majhnimi koraki, saj večina izmed nas ne zmore kar čez noč spremeniti vzorcev in vrednot svoje socializacije (družina, vrtec, šola, služba, mediji, itd.). Projektne vsebine, ki jih financirajo različna ministrstva in EU, omogočajo pretakanje finančnih sredstev na lokalno raven in njihovo razpršeno uporabo med različnimi akterji:
-
visoko izobražen kader, ki projektne ideje snuje, uspešno prijavlja na javne razpise in jih nato izvaja,
-
zunanje projektne strokovne sodelavce ter ponudnike ustreznih storitev in
-
s projektom določene ciljne skupine prebivalstva.
Pozitivne vplive posameznega projekta na okolje, v katerem se odvija, je pravzaprav nemogoče ocenjevati zgolj z ekonomskega vidika, temveč tudi s sociološkega in – v našem primeru – tudi z ekološkega vidika.
Izobraževalni program je namreč zainteresiranemu lokalnemu prebivalstvu omogočil tako brezplačen dostop do znanja kot tudi gradnjo osebne vrednosti in aktivno delovanje v okolju, v katerem živi. Še tako majhen prispevek je za razvoj nujen ter kaže prevzemanje odgovornosti do sebe in drugih (pridelovanje zdrave hrane). To pa so elementi, ki ostajajo tudi po izteku projektov ter mobilizirajo lokalno prebivalstvo. Medsebojno dopolnjevanje med državo in njenimi državljani tako prihaja do izraza. Z okrepitvijo samooskrbe prihranita obe, tako družinski proračun, ki se s prodajo viškov pridelkov lahko tudi obogati, kot država, katere državljani so gospodarsko aktivni. Tovrstni izobraževalni programi udeležencem nudijo tudi možnosti za povezovanje in sodelovanje (npr.: izmenjava semen), omogočajo prenos tradicionalnih znanj na mlajše generacije in preizkušanje uporabnosti teh znanj za današnjega človeka. Hkrati spodbujajo iskanje novih načinov dela in povezovanje izobraževanja z lokalnim razvojem. Odpirajo vprašanja o odnosu človeka do naravnega okolja in o načinih, kako lahko sami prispevamo, da bo okolje, v katerem delujemo, nam in drugim vrstam še omogočalo zdrav način življenja (npr.: manj odpadne embalaže, manj porabljenih mineralnih in organskih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev, izboljšana kakovost prsti in voda itd.). Spodbujajo tudi pozitiven odnos do vseživljenjskega učenja, torej vrsto vidikov socialnega stebra trajnosti.
Model alpske šole je inovativen pristop k izobraževanju in aktivaciji na področju trajnostnega razvoja v alpskem prostoru. Zasnovan je na način, da se njegovi elementi lahko uporabljajo v različnih vrstah programov. Model alpske šole poudarja povezovanje različnih deležnikov v lokalnem prostoru, interdisciplinarni pristop k poučevanju ter redno posluževanje učenja na prostem.
Več o modelu alpske šole najdete na tej povezavi.
Študijski krožek, ki deluje v Ajdovščini je krasen primer Vzgoje in izobraževanja odraslih za trajnostni razvoj. V publikaciji boste našli poročilo o delovanju krožka, konkretne primere njihovih aktivnosti ter povezavo prakse z andragoško teorijo.
Objavljeno v: Embalaža, okolje, logistika : strokovna specializirana revija za embalažo, okolje in logistiko, ISSN 1855-4849, sept. 2019, št. 142, str. 44-45, portret.
Študijski krožki in trajnostni razvoj
Ne gre le za strateške koncepte, temveč za zelo praktična dejanja
Bistveno je živeti zgled, to je maksima, s katero dr. Nevenka Bogataj z Andragoškega centra Slovenije koordinira delo študijskih krožkov Slovenije. Pri tem še posebej misli na trajnostni razvoj, saj so program usposabljanja za trajnostni razvoj prvi uvajali v izobraževanje odraslih. Njeno stališče je, da ne gre le za koncepte in strategije trajnostnega razvoja, marveč predvsem za praktična dejanja. Tudi ko gre za človekov odnos do podnebnih sprememb. Kot diplomantka gozdarskega študija poudarja vlogo agrarnih skupnosti pri upravljanju z gozdovi, ki so velikoprostorski naravni vir, ki se sam obnavlja, a ga ogrožajo ne le žaga ali netrajnostne odločitve, ampak tudi segrevanje in vremenski ekstremi. Dr. Nevenka Bogataj pravi, da bi morali v Sloveniji ohraniti in spodbujati vse oblike oblikovanja pristnih skupnih odločitev, zato agrarne skupnosti zaščititi pred usihanjem, okrepiti pa tudi mrežo študijskih krožkov.
Andragoški center je prvi začel izvajati izobraževalni program Temeljno usposabljanje za trajnostni razvoj. Kaj poudarjate z vsebino?
Da, prvi v izobraževanju odraslih, in sicer leta 2007. Sledile so pilotne izvedbe z več ciljnimi skupinami, korekcije, redne izvedbe. Evalvacijski rezultati so bili odlični. Pripravili smo tudi učni gradiviBerilo o trajnosti ( 2009) in Znamenja trajnosti (2013), ki smo ju objavili na spletu. Kasneje so to promovirali s sredstvi MOP/Podnebnega sklada, ki je omogočil nadgradnjo z vsebinami o spreminjanju podnebja in, krožnem gospodarstvu.
Vseživljenjsko učenje?
Vrata so široko odprta vsem, seveda pa glede na svojo vlogo vabimo predvsem strokovne delavce v izobraževanju odraslih. Zelo so odzivni in tudi sami inovativni. Zadovoljni smo, da so se doslej odzvali tako šolniki kot predstavniki civilno-družbenih pobud, zanesenjaki in dvomljivci, občinski svetniki in drugi odločevalci, starejši in mladi. Skratka vsi, ki si prizadevajo za prihodnost in skupne izzive. Ne pa le zase in za ta trenutek. Po 12 letih je slovenska javnost že zahtevnejša in natanko to smo si želeli. Zato smo Temeljno usposabljanje nadgradili z novimi temami in moduli. Še vedno pa je Temeljno usposabljanje potrebno, in sicer za vse, ki želijo solidne temelje, ki jih ne pridobimo s preprostim branjem definicij, ampak z izkušnjo in refleksijo v skupini ob več povsem različnih primerih. Tudi na terenu.
Povezujete teorijo s prakso. Komu je namenjen izobraževalni program, ki ste ga nadgradili še s spletno stranjo Znamenja trajnosti?
Izhodišče za nastanek omenjene spletne strani je publikacija Znamenja trajnosti. Pripravljali in urejali smo jo skupaj s starosto tega področja gozdarjem prof. Boštjanom Ankom. Iskali smo primerne avtorje z vseh mogočih področij dela, »zastopnike« prostorske pestrosti Slovenije, ki lahko avtentično predstavijo žive primere trajnosti. Želeli smo pričanja, da »je mogoče« in niti ne preveč težko, če le znamo opazovati in smo voljni slediti modrostim tradicije. Ni šlo za objokovanje preteklosti, temveč za pristna sporočila domače prakse. Za spletno stran smo nato izbrali odlomke in si jo zamislili tudi kot nekakšno knjižnico. Žal jo še vzdržujemo težko, da ne govorim o popolni odsotnosti sredstev za razvoj in raziskovanju na tem področju.
Pravite, da je laže vstopiti v krožno in zeleno gospodarstvo, na zelena delovna mesta in v trajnostni razvoj, če se brusijo ideje v skupinah, kakor jih omogočijo študijski krožki. Na kakšne ideje naletite? So to ideje poslovnih priložnosti?
Da. Seveda. Vsaj v skupinah, če ne kar skupnostih, se je potrebno nenehno brusiti. Sicer postaneš sam sebi kriterij in prej ko slej zaviješ s poti. Izvorne skupine, ki so gospodarile s (skupno) zemljo so bile agrarne skupnosti (AS). Danes v Evropi pa tudi v Sloveniji večinoma životarijo in jih mnogi po krivici ne poznajo in ne oponašajo. A nekatere so seveda presneto žive in takšnim bi se rada poklonila. Njihov koncept je bil načeloma zelo trajnosten, ne torej stremenje le k dohodku ali prepuščanje odločanja ozki eliti, kar je vse pogosteje danes. Tudi AS so izpostavljene takim težnjam, saj je takšno splošno ozračje, o dobičkih in izgubah govorijo mediji ... le sosedje ne, saj prevelike razlike v družbi privedejo do zavisti. Vse več ljudem pa je všeč udobje, celo tako, da nekdo drug misli in odloča namesto njih, če sta jim le omogočena izbira in nakup dobrin in storitev. V konceptu trajnosti je prizadevanje za dohodek vsaj enakovredno prizadevanju za dobre odnose, oboje pa podrejeno ohranjanju ekosistema. Žal celo sama več časa preživim za ekranom kot pa na vrtu, v gozdu ali med svojimi domačimi. Zato vidim koncepte in pojme, o katerih me sprašujete, ne le kot strateške, ampak predvsem kot zelo praktične.
Študijski krožki so se v Sloveniji zelo uveljavili, število je naraslo. Kaj je njihova glavna posebnost in kaj je v zadnjih letih glavni izziv vseživljenjskega učenja?
Kako naj izpostavim eno glavno posebnost, če pa gre za splet, integracijo značilnosti, med katerimi bi ena sama že lahko vodila v ideologizacijo izobraževanja? Morda bralce povabiva na obisk spletne strani https://sk.acs.si ali k branju knjige Integralna Slovenija, kjer je poudarek, da je potrebno komplementarno dopolnjevanje več vidikov.
Pa vendar, kateri so glavni izzivi?
Veliko jih je. Na primer, kako motivirati odrasle, da se učijo, kje najti smisel in kako ga predstaviti odločevalcem. Če so svobodni, se ljudje radi in veliko učijo. Seveda vedno obstajajo tudi tisti, ki jim je lažje iskati bližnjice. V ŠK jih boste našli prav malo, če sploh koga. Tam je namreč vsak dolžan opraviti svoj del posla, res pa se lahko sam odloči, kaj mu je izziv, ki ga zanima, kje se najde. Na vaše vprašanje bi bilo najlaže ponoviti, npr. da je za ŠK značilna visoka motivacija, da si prek 95% dosedanjih udeležencev še želi takšne izkušnje, da delujejo tudi v najmanjših krajih. S tega vidika je zanimiv zemljevid na omenjeni spletni strani Izpostavila bi predvsem to, da v ŠK znajo iz različnih interesov in vizij postopoma sestaviti enoten cilj in ga s skupnimi napori tudi doseči.
V kateri regiji so krožki najbolj razviti?
Težko bi rekla, da po razvitosti prednjači ena od regij, saj si skupaj z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport prizadevamo nuditi enakomerno strokovno in finančno podporo, ki je glede na zanimanje vedno premajhna. Toda tudi denar ni vse. Program poganjajo koordinacija, lokalne potrebe in novi izzivi. Bralci naj kar predajo kak svoj izziv bližnjemu krožku, da se spopade z njim.. Pestrost ni moč le v naravi, ampak tudi v družbi. V ŠK se ustvarjalnost kaže na več načinov. Poglejte si rubriko Objave na https://sk.acs.si in našli boste razvojne ideje, ročna dela, zgodbarnico, … Piran, Radeče, Trzin, Posočje … na Sorici so obnavljali kozolce. Pravzaprav nočem navajati primerov, ker bi hkrati delala krivico nenavedenim, prav tako odličnim. Evalvacije so pokazale, da so najboljši, torej najdaljši, najbolj odmevni, zelo učinkoviti ŠK ob naših mejah. Zunaj mest!
Neposredne koristi?
Seveda so. Zgodi se, da starejši človek ne zna brati. Ali veste, kakšna sramota bi bilo to priznati v času relativno dobre povprečne izobraženosti in spletnega dosega mnogih jezikov? Komu je še mar za tako osebo? ŠKju in mentorju, ko se zna odzvati na izziv. Veličino ŠK, ki so v praksi pravzaprav zelo preprosti, vidim v zapolnjevanju praznin v sistemu. O tistih, ki so prikrajšani za vid ali so se znašli v vakuumu po poškodbi glave zaradi starostne demence ali česa drugega, nisem povedala še nič, a so vitalen segment celote. So nam ogledalo.
Zakaj Karavana študijskih krožkov in kaj želite doseči s tem, da je vsako leto v drugem kraju? Vsebino prilagodite okolju?
Karavana ŠK je letno srečanje mentorjev in udeležencev ŠK. Ker si svobodno izbirajo vsebine in so lokalno specifični, so si med seboj zelo različni. Prav je, da se drug drugemu pokažejo, so si navdih, ACSju kot njihovemu koordinatorju so ta srečanja tudi odsev standardov ter priložnost, da ohranjamo skupno rdečo nit, pogledamo opravljeno delo in se ozremo v prihodnost. Načrtno smo vedno drugod. V veliki meri je to odvisno od lokalnega organizatorja, ki povabi in nato na svojih plečih nosi večino vseh stroškov in dela. Le redko, trikrat doslej, je Karavano omogočil državni proračun – ob 25-letnici, ko izdajamo poseben zbornik, in s pomočjo MOP/Podnebnega sklada dvakrat: prvič smo v Volčjem potoku obravnavali tematiko prilagajanja na podnebne spremembe. To je bila zelo nova in izjemna izkušnja, o kateri se še vedno govori. Leta 2018 pa smo v ljubljanskem Tivoliju z dvomesečno razstavo panojev prispevali k mednarodnemu tednu trajnostnega razvoja. Ti panoji zdaj krasijo različne kraje po Sloveniji in še dalje pričajo o povezavi med ŠK in trajnostjo.
Bi morda lahko predstavili posebne dosežke nekaterih študijskih krožkov v lokalnih okoljih ali pa kakšno mednarodno priznanje?
Hvala za to vprašanje. Zelo smo ponosni, da smo pred leti na povabilo iz Italije ponudili svoje izkušnje sosedom. Na tej podlagi Furlanija Julijska Krajina vse odtlej izvaja enak model učenja odraslih. Tudi tam je uspešen. Vzpostavljeno sodelovanje je dragoceno, a sistemsko ni podprto, čeprav bi oboji to potrebovali. Ponosni smo tudi na EU priznanja jezikovnim krožkom pred leti in na srebrno jabolko za izvedbo mednarodne mobilnosti, s katero smo z izbranimi najboljšimi mentorji obiskali skandinavski model. Pravzaprav bi morala najprej omeniti številne občinske in nacionalne nagrade, ki so jih prejeli mentorji in ŠK.
V vaši publikaciji Znamenja trajnosti ste napisali prispevek Živimo trajnost. Kako naj človek danes živi trajnostno, ko je življenjski slog družbe zelo netrajnosten? So razlike med odraslimi in mladimi v razumevanju drugačnega upravljanja z viri?
Res je, bistveno je živeti zgled. Mislim, da ni težko. Če res želimo doseči večino prebivalstva, je to pomembna ugotovitev. Pomagalo bo tistim, ki težko najdejo zadovoljstvo v skromni rabi energije, izdelkov in v kakovostnem sobivanju v domačih in delovnih okoljih. Pogledala sem prispevek, ki ga omenjate, še enkrat in zopet bi se podpisala podenj, zato si ga naj bralci morda preberejo. Najdejo ga tudi na spletnih straneh. Veliko se naučimo drug od drugega, a le, če se bolj izkušeni znajo umakniti in dopustiti koristi in napake tudi mladim – pa se oglasiti, kadar odločitve mlajših povzročajo nepovratno škodo okolju ali medsebojnim odnosom.
Ali dovolj upoštevamo trajnostni razvoj in posledice podnebnih sprememb, kaže odnos do gozdov in izjemne gozdnatosti, ki jo premore Slovenija. Slovenski gozd je v stalni sanaciji zaradi različnih vzrokov. Kaj lahko za njegovo vitalnost storijo agrarne skupnosti, saj naj bi analize pokazale, da so skupnosti pri sanaciji po ujmah uspešnejše kot individualni lastniki?
Agrarne skupnosti so neverjetna tradicija, ki jo silno uporno, posamič pa žal, tudi neustrezno, uspevajo ohranjati naši ljudje, zlasti moški v Alpah, na Notranjskem in Dolenjskem. Tudi v Prekmurju jih je nekaj ... Biseri, a prezrti, poškodovani, potrebni zaščite, priznanja, tudi nege. Za zemljo gre in za vas, ki ni posameznik in ni država. Po tej zemlji imajo apetite tako posamezniki kot država, ponekod celo občine. Vas je bolj trajna od države in posameznika. V sosednji Italiji so takšno zemljo in vasi zaščitili z Ustavnim zakonom. Nedavno je bilo za Postojnsko ugotovljeno, da so na poškodbe gozda po žledu leta 2014 prav agrarne skupnosti reagirale najhitreje in najbolj modro. Brez odlašanja so s pomočjo strojne sečnje pospravili iglavce in tako omejili razvoj podlubnikov. Zato bi tudi akterji odzivanja in blaženja podnebnih sprememb lahko agrarne skupnosti zaščitili in ohranili pred usihanjem, ki traja že stoletje in je zlasti v zadnjem času posebej intenzivno.
V katerih predelih Slovenije je gozd najbolj ogrožen in ali lahko navedete nekatere primere dobrih praks pri upravljanju gozdov in v skrbi za obnovljive gozdne vire?
Z gozdovi slovenski ljudje vsekakor znajo upravljati, posamično, skupinsko in tudi v državnih institucijah. Enega od svetlih primerov sem že navedla, seveda pa se turizem ne bi razvijal, če bi tako velika množica lastnikov gozdov z njimi ne ravnala odgovorno. To včasih pomeni tudi ne-rabo. Prost dostop v gozd je civilizacijska pridobitev in silno pomemben za vse, ki ne rastejo z njim od malih nog. Terja pa omejitve in velikansko spoštovanje obojega, narave in njenega lastnika. Zdi se, da je spoštovanje trd oreh. Ni važno, ali vzrok neznanje ali objestnost, važno je, da obstaja volja, da spoštujemo in zmoremo preseči ovire pri tem. Ja, težko je, ker naravo spoznavamo le še skozi šipo avtomobila ali z nedeljskim sprehodom.
Katera zelena delovna mesta lahko da dobro upravljanje z gozdom?
Dobro upravljanje z gozdom je velik izziv. Zato se lahko ob njem razvije vrsta zelenih delovnih mest. Klasična kmečka, novejša, storitvena in tista, ki jih še ne poznamo ter skrbijo za ravnotežje med varovanjem in rabo. Zato priporočam bralcu zlasti praktične vsakdanje korake v trajnost ter da jo od vplivnih zahtevajo … in pri tem vztrajajo.
