Pašne planine ob zgornji gozdni meji

Le redek turist se zaveda, da je idila lepega poletnega dne, ki jo doživlja na planini – gorskem pašniku, spomenik prastare trajnostne rabe. Arheološke najdbe in zemljepisna imena pričajo, da so planine ustanavljali staroselci še pred prihodom Slovanov. Mnogo planin leži ob gornji gozdni meji, kar je posledica klimatskih razmer in dejstva, da je bilo potrebnega manj dela za krčenje gozda.

Pašna sezona na planinah je od nekdaj omejena le na topli del leta – na vegetacijsko dobo. Planšarstvo je bilo vedno le dopolnilna, a zelo pomembna oblika živinoreje, o čemer pričajo že srednjeveški urbarji ter številne pravde za planine in pašo na njih. Omogočalo je, da so kmetije redile več živali in tudi proizvajale več mlečnih izdelkov. Tako je trajnost planin in pašništva postala sestavni del trajnosti udeleženih kmetij in njihove skupnosti.

Za razliko od obdelovalne zemlje, ki je točno določeno pripadala dani kmetiji, je bila »planina« skupna posest vaške srenje. Tako jo je kljub oddaljenosti (ali morda prav zaradi nje) močno povezovala v odnosih do sosednjih srenj in seveda tudi v odnosih med vaščani samimi.

Pred dobrimi sto leti smo za Kranjsko, Štajersko in Koroško tudi pri nas dobili deželne zakone, katerih glavni namen je bil ohranjati planine in njihove proizvodne sposobnosti – njihovo trajnost. Pol letu 1945 so planine v socialnem in ekonomskem pogledu bolj ali manj propadle in se začele zaraščati z gozdom. Planinska paša se je začela vračati že v 80. letih 20. stoletja. Pravo renesanso pa je doživela po osamosvojitvi, ko so z vračanjem nacionalizirane zemlje znova zaživele agrarne oziroma pašne skupnosti, skupni pašnik pa se je leta 2003 tudi vrnil v zakonodajo.

Zakon o kmetijskih zemljiščih je vpeljal, da pašne skupnosti sprejmejo pašne rede, ki urejajo odnose med deležniki. Njihov osnovni namen je zagotoviti pravičnost rabe in ohranitev izrecno poudarjene trajnosti planin.

Pašni redi na različne načine zagotavljajo ravnotežja med ekonomskim in naravnim, torej med rabo in nosilno zmogljivostjo danega vira, kar ni lahko in zahteva prilagoditve v socialnem stebru. Določanje ravnotežja je osnovni pogoj za trajno ohranjanje proizvodne sposobnosti planine. Glavni poudarek pašnih redov je, da se s primerno veliko količino živine (ki je lahko določena fiksno, ali pa se določa vsako leto sproti) omogoča lažje finančno gospodarjenje, to je pokrivanje stroškov obratovanja planine: od plačila pastirju, do vzdrževanja objektov, ograj in poti; zagotavlja in izboljšuje pa se tudi prava izkoriščenost in s tem prepreči zaraščanje.

Pravico do paše na planinah imajo vsi člani pašne skupnosti, ki pa jo lahko v nekaterih primerih posodijo tudi drugim interesentom iz območja agrarne skupnosti, če je sami v danem letu ne potrebujejo.

Način organizacije in delovanja pašnih skupnosti je prilagojen današnjim razmeram, brez dvoma pa ohranja tudi svoje stare značilnosti. Zagotovljeno je dejavno sodelovanje čim večjega števila članov pašne skupnosti. Število udeleženih pri upravljanju planine je tako precej veliko.

Pašno skupnost vodi predsednik upravnega ali gospodarskega odbora z omejenim mandatom. Ta odbor sestavljajo najmanj trije člani: predsednik, tajnik in blagajnik. Odbor odloča in določa številne zahteve in dolžnosti glede izvajanja paše, upravljanja s planino in organizira skupne delovne akcije, nadzira evidence, pripravlja poročila, skrbi za nadzor nad porabo sredstev itd. Predsednik upravnega odbora je dolžan vsaj enkrat letno sklicati občni zbor, ki se ga udeležijo vsi člani skupnosti. Na občnem zboru se sprejema letni program dela, nove člane, finančni plan, zaključni račun, se odloča o pritožbah zoper sklepe upravnega odbora, izbira pastirja in drugo. Upravni odbor izmed članov pašne skupnosti vsako leto imenuje gospodarja planine. Njegova dolžnost je, da gospodari s planino in izvršuje sklepe upravnega odbora »v smislu dobrega gospodarja.« Ključna oseba pri dogajanju na planini je pastir, ki mora operativno nadzorovati živino in skrbeti, da se izpolnjujejo vse zahteve in dogovori, glede živine in paše. Prav tako mora nadzorovati planino in poročati o morebitnih problemih in težavah. Če na planini ni stalnega pastirja, se njegove zadolžitve ustrezno porazdeljene med vse pašne upravičence. Lastniki živine skrbijo za prigon po seznamu in predhodnem obvestilu gospodarja planine. Za uspešnost planine so pomemben dejavnik tudi pašni upravičenci sami. Tudi seznam njihovih dolžnosti je presenetljivo dolg. Povzeti bi ga bilo mogoče z ugotovitvijo, da s plačilom pašnine upravičenec nikakor ni odvezan skrbi za živino in za čim bolj nemoten potek pašne sezone.

Člani z udeležbo na akcijah ohranjajo pašno pravico in imajo prednost pred tistimi, ki se akcij ne udeležijo. Posebej zanimiv je način, kako posameznik odsluži pašno pravico z raznimi deli (npr. popravljanje ograj in objektov, čiščenje grmovja in plevela, urejanje poti) na planini. Njegove delovne obveznosti so odvisne od števila njegove živine na paši. Če interesent ne more opraviti potrebnega dela v številu ur, mu upravni odbor stroške zaračuna dvojno po potrjenem ceniku. Če pašni interesent trenutno nima živine, pa kljub temu sodeluje v delovni akciji, ima v prihodnje prednost pri sprejemu na pašo. Tudi ostali člani s tem ohranjajo pravico in imajo prednost pred člani, ki se akcij ne udeležujejo. Očitno je namen tega določila, da interesente pritegne k sodelovanju, ki naj bi bilo pomembnejše kot zgolj plačilo nekega zneska. Za interesente, ki ne izpolnjujejo svojih obvez, so predvidene denarne kazni, najhujša kazen pa je prepoved paše in s tem izključitev iz pomembnega dela vaškega življenja. Za trajnost planin je posebej pomemben tisti del pašnega reda, ki neposredno zadeva njihov obstoj, vzdrževanje in obnovo. Interes pašne skupnosti ima pri vseh posegih v prostor, ki bi vplivali na dano planino, prednost.

Vsi stroški se plačajo s skupnega računa, ne glede na deleže posameznikov oziroma na število njihove živine na paši. Ta del redov je mogoče povzeti z mislijo, da mora biti gospodarjenje na planini skladno z zakonodajo, tako da se zagotovi trajna uporaba planine, da njen nadaljnji obstoj ali gospodarjenje nista ogrožena.

Za planine, ki imajo gozd, je pomembna tudi trajnost gozda, ki je tako del trajnosti planine. Za vse gozdove izdeluje gozdnogojitvene načrte Zavod za gozdove Slovenije, pri izvajanju načrta, pa sodelujeta kmetijska svetovalna služba in predstavnik skupnosti – običajno predsednik upravnega odbora. On sodeluje tudi pri skupni izbiri in označitvi drevja za posek. V primeru gozdne paše sta pisno soglasje lastnika (če to ni skupnost sama) in kopija veljavnega gozdnogojitvenega načrta za planino obvezni prilogi k pašnemu redu. Za nadzor v gozdu je zadolžena gozdarska inšpekcija.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Razmislek o številnih, med seboj prepletenih, načinih zagotavljanja trajnosti planin in o ravneh, na katerih se prepletajo, ponuja presenetljivo misel: trajnost gozda pogojuje trajnost planine, trajnost planine pogojuje trajnost kmetij, trajnost kmetij pogojuje trajnost soseske. Trajnost torej ni ena sama, vseobsegajoča, ampak se pojavlja na različnih ravneh: najdosledneje na najnižjih ravneh, potlej pa vse bolj plahni. Trajnost velikih sistemov je sestavljena iz množic trajnosti podsistemov, ki morajo v človekovem svetu tekmovati s sistemi, ki po svoji naravi niti ne morejo biti trajnostni. Absolutne trajnosti torej ni – relativno je odvisna le od razmerja med trajnostnimi in netrajnostnimi (pod)sistemi. Res je, da redi predstavljajo trajnost starodavne planine v novi obliki – duh pa ostaja in z njim nauki za današnjo in jutrišnjo trajnost. Razmere so se res spremenile – človeška narava pa le malo ali nič. Tudi primer planin dokazuje, da je trajnost najprej etično vprašanje pa tudi vprašanje organizacije.

Poštenost in ne samo možnost, ampak predvsem dolžnost sodelovanja, so ohranile planine do danes. In še nekaj pade v oči ob listanju po pašnih redih: pravica je samo ena, in sicer pašna, funkcije naj bi bile le čast, vse ostalo pa so dolžnosti, ki jih imajo vsi, od predsednika upravnega odbora, ki naj bi v teh časih skrbel tudi za bruseljske subvencije, do pastirja, ki prinaša drva in odganja objestneže ter hkrati pazi na kravo, ki bo telila. Vsi so udeleženci iste zgodbe o planini. Tudi v zgodbi o trajnosti je ena sama pravica, pravica do preživetja. Vse ostalo so dolžnosti – za vsakega od nas.