Zgodovina razvoja trajnostne misli

Veliko primerov trajnosti na Slovenskem je iz fevdalnih časov, ko je stoletja vladala navidezna stabilnost. Osnovni vzorec odnosov, značilnih za fevdalni ustroj družbe, se je le počasi začel razkrajati z razvojem mest in industrije. Posebej zgodnje obdobje fevdalizma je mogoče označiti kot dobo praktično ničelne rasti in tisočev malih samozadostnih svetov, ne le podložniških, ampak tudi gosposkih. Njihov utrip je odmerjal le oddaljeni monarh in njegov dvor, ne pa vseprisotna država z vso težo regulative in upravnega aparata.

To zlato dobo skoraj trajnostne samozadostnosti sta zmotila nastanek industrij in pojav meščanstva, ki jo s francosko in marčno revolucijo tudi zaključi ter naznani »netrajnostni vek« nebrzdane rasti, ki ne temelji le na izkoriščanju delavstva, ampak v vse večji meri tudi na zlorabi naravnih virov.

Geografsko izoliranost slovenskega ozemlja, ki je pogojevala samozadostnost življenja na njem, so počasi načenjali bližina obmorskih tržišč, plavljenje lesa po rekah in prihod železnice, kar je krepilo položaj nastajajočega meščanstva in novih družbenogospodarskih vzorcev življenja – tudi na podeželju. Prvotno jasno delitev gospod/oblast – podložnik je vse bolj kalil pojav kategorij, ki ne sodijo v nobeno od obeh: obrtnikov, trgovcev, rudarjev, delavcev. Prinašajo nove vrednote in odpirajo nove horizonte. Pohlevno vdanost v preživetje načne želja po dobičku – pohlep. Spreminjati se začno medčloveški odnosi pa tudi odnos do narave.

Z naraščajočo porabo lesa je bilo gospodarjenje z gozdom tudi pri nas vse bolj regulirano, najprej okrog rudnikov, nato glažut, fužin in mest, še posebej v neposrednem obmorskem zaledju. Stare primere skrbi za trajnostno ravnanje z gozdovi najdemo v najrazličnejših zvezah in na najrazličnejših krajih. Skupno jim je dvoje: spoznanje o pomenu oziroma ogroženosti gozda in potreba po nadzoru nad njegovim izkoriščanjem. Najstarejši doslej pri nas znani dokument, ki jasno obravnava vse vidike trajnostnega ravnanja (čas, prostor, deležnike, vir), je srednjeveški piranski statut, ki obravnava trajnostno preskrbo mesta z drvmi iz panjastih gozdov – od predpisanega načina izkoriščanja do natanko določenega časa, obsega in nadzora nad njim, kar kaže na veliko pomanjkanje in pomen lesa za sicer ne ravno revno obmorsko mestece.

V časih, ko je bilo lesno oglje glavni vir energije tako v gospodinjstvih kot v gospodarstvu, so pri nas pomanjkanje lesa čutili, poleg obmorskih mest, še vedno le rudniki in kraji okrog njih. Valvasor pretežno še piše o bogatih in obširnih gozdovih, medtem ko gosteje naseljeni in gospodarsko razvitejši predeli Evrope že čutili hudo pomanjkanje lesa. Ta stiska je postavila dva, za vse evropsko gozdarstvo pomembna mejnika. V Franciji je Colbert prepričeval Ludvika XIV., da bo dežela propadla zaradi pomanjkanja lesa in leta 1669 zasnoval znameniti francoski gozdni red, ki je kot pravzorec služil mnogim podobnim redom po vsej Evropi. V Franciji so krizo dojeli kot tako hudo, da so v devetih letih, ko je Colbertova komisija pripravljala ta akt, v kraljevih gozdovih ustavili vso sečnjo in prepovedali pašo.

Z vidika trajnosti je zanimiv in podoben Madžarski gozdni red, tri stoletja za piranskim. Veljal je za del današnje Slovenije, ki je sodil pod ogrsko jurisdikcijo. Flameckov gozdnogospodarski načrt za Trnovski gozd iz leta 1771 je mejnik v evropskem gospodarjenju z gozdom, ki mu za zdaj ne poznamo para v mednarodnem merilu. Ne le, da vsebuje vse elemente sodobnega gospodarskega načrta, avtor že takoj v uvodu zapiše, da je namen načrta omogočiti sečnjo »na večne čase.« Podobne izjave ne poznamo še dolgo kasneje, ne v gozdarskem načrtu ne v načrtu upravljanja s kakšnim drugim obnovljivim naravnim virom. Od vseh avstrijskih dednih dežel je prav na Kranjskem trajalo najdlje, da so sprejeli gozdni red. Deželni stanovi so enega za drugim zavračali osnutke gozdnih redov, kakšne je predlagal deželni knez – v imenu nekakšnih »svoboščin.« Zato je bil red, ki ga je dežela po poldrugem stoletju končno le dobila, sodobno napisan v duhu fiziokratizma, z izjemnim poudarkom na trajnosti sečenj. Le ta ostaja stalnica v gozdnogospodarskih načrtih, nastalih v času veljave tega reda.

Primer trajnostne prakse s področja vinogradništva sega v obdobje od 17. do 19. stoletja. Vino je bilo redka in cenjena dobrina – nekaterim užitek, drugim preživetje. Zemljiški gospodje so oddajali zemljo, primerno za vinograde, zelo pestri sestavi interesentov – od podložnikov do manjših fevdalcev. Zato se je izoblikovala posebna oblika prava, ki je urejala zadevne odnose. Zaradi težavnosti napravljanja vinogradov in njihovega vzdrževanja so sogorniki (člani gorskih = vinogradniških skupnosti) ustanavljali posebne organizacijske oblike, katerih vrhovni organ je bil zbor vseh gornikov, kjer je bila udeležba obvezna. Tu so se reševale vse skupne zadeve, pomembne za delovanje in obstoj skupnosti, v lovljenju ravnotežja med zahtevami gospoda in težavnim gospodarjenjem na zahtevnih strmih, dostikrat plazovitih terenih. Gorske skupnosti so prenehale delovati šele po zemljiški odvezi sredi 19. stoletja.

»Skupne zadeve« in ravnotežje z okoljem ponazarja tudi sklad za obnovo gozdov, osnovan z zakonom o gozdovih leta 1953, kasneje pa preoblikovan v biološko amortizacijo. Po letih težkih posegov v gozdove, ki so jih po drugi svetovni vojni predstavljale planske sečnje, je bilo namreč očitno, da se mora gospodarjenje z gozdovi normalizirati, za kar bodo potrebna znatna sredstva, namenjena obnovi, negi, varstvu in urejanju gozda – ne glede na lastništvo. Vanj so vplačevali lastniki (posestniki, upravitelji) gozdov ali kupci lesa določen odstotek, ki se je računal od cene lesa na panju – ali določen znesek po merski enoti - tako je gozd sam financiral začetek modernega trajnostnega, večnamenskega in sonaravnega upravljanja z gozdovi v Sloveniji. 

Z uvedbo integralnega proračuna je bila biološka amortizacija ukinjena. Nekateri skladi (n.pr. vodni) so kljub integralnemu proračunu preživeli.