Skrb za zemljo, 1991

Svetovnega vrha o okolju in razvoju, ki je bil leta 1992 v Rio de Janeiru, so se udeležili tisoči strokovnjakov, politikov, gospodarstvenikov in drugih. Slovensko delegacijo je vodil takratni predsednik vlade, strateški dokument srečanja pa je bila razmeroma drobna knjižica z naslovom »Skrb za Zemljo«, hkrati analiza in akcijski načrt, ki vsebuje jasno in glasno sporočilo: »Človeštvo mora živeti v mejah nosilne zmogljivosti Zemlje. Dolgoročno vzeto druge racionalne izbire ni. Če ne uporabljamo virov Zemlje preudarno in na način, ki zagotavlja trajnost, ljudem odrekamo njihovo prihodnost … Način našega življenja ogroža našo civilizacijo …«

Prav zaradi konkretnosti in jasnosti mnogi še danes mislijo, da se je ideja trajnosti rodila prav (in šele) v Riu. Za marsikoga se je res. »Trajnost: vprašanje definicije

Skrb za Zemljo uporablja besedo »trajnosten« v nekaj zvezah, npr. »trajnostni razvoj,« »trajnostno gospodarstvo,« »trajnostna družba« in »trajnostna raba«. Za razumevanje Strategije je pomembno vedeti, kaj mislimo s temi izrazi.

Če je neka dejavnost trajnostna, se - praktično gledano - lahko nadaljuje v nedogled. Kadar pa neko dejavnost kot trajnostno definirajo ljudje, to store pač na temelju tistega, kar vedo v tistem trenutku. Dolgoročne garancije za trajnost ne more biti, ker mnogi dejavniki ostajajo neznani in nepredvidljivi. Nauk, ki sledi iz tega, je: bodi previden v ukrepih, ki bi utegnili vplivati na okolje, skrbno preučuj učinke takih ukrepov in se hitro uči iz svojih napak.

Svetovna komisija za okolje in razvoj (WCED) je definirala trajnostni razvoj kot »razvoj, ki zadosti današnjim potrebam, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam.«

Izraz so kritizirali, češ da je nejasen in da dopušča široko paleto razlag, od katerih so mnoge protislovne. Zmedo je povzročila raba izrazov »trajnostni razvoj,« »trajnostna rast« in »trajnostna raba,« ki so jih uporabljali izmenično, kot da bi pomenili isto stvar. Pa je ne. »Trajnostna rast« je neposredno protislovje: nič naravnega ne more rasti neskončno dolgo. Izraz »trajnostna raba« je uporaben le v zvezi z obnovljivimi viri: pomeni njihovo rabo znotraj meja njihove sposobnosti za obnavljanje.

»Trajnostni razvoj« uporabljamo v Strategiji v pomenu: izboljšati kakovost človekovega življenja in hkrati živeti v mejah podpornih ekosistemov.

»Trajnostno gospodarstvo« je rezultat trajnostnega razvoja. Vzdržuje svojo osnovo naravnih virov. Razvija se lahko s prilagajanjem in z izboljšavami na področju znanja, organizacije, tehnične učinkovitosti in modrosti.

»Trajnostna družba« živi po devetih načelih, orisanih v Strategiji.« (Skrb za Zemljo, 1991).

Devet načel, ki naj bi vodila do trajnostne družbe, je naštetih (in podrobneje obrazloženih) v nadaljevanju dokumenta:

1. Spoštovanje in skrb za občestvo življenja.

2. Izboljšanje kakovosti človeškega življenja.

3. Ohranitev vitalnosti in pestrosti Zemlje.

4. Zmanjšanje izčrpavanja neobnovljivih virov.

5. Spoštovanje meja nosilne zmogljivosti Zemlje.

6. Spremembe v osebnem odnosu in ravnanju.

7. Usposabljanje skupnosti, da bodo same skrbele za svoje okolje.

8. Ustvarjanje državnih okvirov za povezovanje razvoja in ohranjevanja.

9. Vzpostavitev povezav v svetovnem merilu.«

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Dokument, kakršen je »Skrb«, ki naj bi pokril širok razpon naravnih, kulturnih, političnih, gospodarskih itn. razmer in bil hkrati sprejemljiv za okrog 200 držav – velikih in majhnih, razvitih in nerazvitih – je nujno kompromis številnih bolj ali manj (ne)odkrito izraženih interesov, ki so jih morali njegovi avtorji upoštevati, če so hoteli, da jim prisluhne čim več sveta. Nastal je v sodelovanju dobesedno stotin strokovnjakov z najrazličnejših področij ter številnih organizacij pod vodstvom treh mednarodnih organizacij (Svetovna zveza za ohranitev narave – IUCN, Program ZN za okolje – UNEP in Svetovni sklad za naravo – WWF), ki s svojim delovanjem že desetletja izpričujejo nepristransko skrb za Zemljo in očitno imajo moralni kapital za oblikovanje takega dokumenta.

Trajnost se premnogim (v iskanju alibija, da ne store ničesar) zdi nekaj oddaljenega, abstraktnega. Naj bodo našteta načela še tako kompromisna, pa vendar opozarjajo, da so koraki proti trajnostni družbi nekaj zelo konkretnega – tako na osebni, lokalni, nacionalni ali globalni ravni, da v prvi vrsti zahtevajo spremembe v odnosu posameznika, skupnosti in človeštva, kot celote do žive in nežive narave, naravnih virov in do medčloveških povezav (od medosebnih do globalnih).

Projekt »trajnostna družba« torej ni stvar tehnološkega napredka, ampak projekt moralno-etične prenove. Imenitnost naštetih načel ni samo le v spodbudi institucij, ampak tudi v tem, da izprašujejo vest in hkrati nudijo oporo vsakemu od nas, ki išče opravičila, da bi se izognil odgovornosti z besedami: »Svet je velik in svetovni problemi so veliki, kaj pa jaz morem?« Seveda moremo: svoj planet bomo rešili tako, kot smo ga uničili: vsi skupaj in vsak zase. Boljše poti za to, kot je iskanje trajnosti, za zdaj ne poznamo.