Silvicultura oeconomica, 1713

Mnogi poznamo slovensko narodno pripovedko (Lonček, kuhaj), ki govori o pravljičnem lončku, vselej polnem kaše, pa naj si zajemal iz njega, kolikor si hotel - želja vseh lačnih otrok, ki se lahko uresniči le v pravljici, za odrasle pa na poseben način ubesedeno hrepenenje po naravnih virih, ki naj bi jih bilo vselej dovolj. Da bi ne bilo pomanjkanja, bede.

Predstave o trajnosti so največkrat segale (in segajo še danes) v svet pravljičnega, nedosegljivega. Bede pa ni bila kriva le vsemogočna narava, ampak tudi družbene in gospodarske razmere. Iz tega začaranega kroga ljudje niso znali. Večini se je zdelo, da ni mogoče storiti ničesar, da bi se iztrgali iz njega. Delitev naravnih, socialnih in ekonomskih pravic/krivic je bila stoletja trdno zasidrana v fevdalnem redu – dokler se ni z razsvetljenstvom začela spontano in neopazno razkrajati.

Znamenit mejnik v tem razvoju je eno temeljnih del sodobnega gozdarstva, knjiga Hannsa Carla von Carlowitza Silvicultura oeconomica, tiskana v Leipzigu leta 1713. Razumljivo je, da avtor izhaja iz stiske, ki nastaja na Nemškem (das belobte Teutschland) zaradi pomanjkanja lesa, vendar se že takrat nikakor ne omeji le na pomen gozdov za oskrbo z lesom, ampak na široko v posebnih poglavjih obravnava njihov pomen tudi kar zadeva divjad, ptičje petje, med, šumenje in odmeve gozda, vojno in bolezen ter mnogo drugega.

V uvodu von Carlowitz poudarja, da je treba tudi prosto rastoče drevje gojiti podobno kot sadno ali okrasno, da je treba seme dreves nabirati in ga sejati po goličavah, da za vselej ne ostanejo gole in puste. S tem utemeljuje svojo misel o tem, da je potrebna nova znanost – gojenje gozdov (po njegovo »sylvicultura« ali »der wilde Holz Anbau« (sadnja divjega drevja)) in zaključuje: »Ker so drevesa in gozdovi trajno bogastvo Domovine, bi bilo sramotno opustiti gojenje drevja.«

Za tisti čas je gotovo značilen odstavek, v katerem opisuje zgled saškega volilnega kneza Avgusta.

»Ta način zbiranja semen, sejanja, sajenja in vzgoje mladega gozda v gospodarsko zrelega ni uveden le v drugih deželah. Poznal ga je deloma tudi volilni knez Avgust Saški etc., blagega spomina, ki je nanj posebej opozarjal že v gozdnem redu, izdanem leta 1560. Ta hvalevredni volilni knez je imel navado, da je sam potaknil in posadil mnogo dreves, zlasti hrastov, od katerih jih je v deželi še danes mnogo mogoče najti in pokazati. In kadar je – proti koncu – s konjem jezdil po deželi, je imel na sedlu obešeno torbo, polno želoda, s seboj pa tudi dolgo votlo bakreno palico, s katero je s konja na ugodnem kraju v tla napravil vlažno luknjo, segel v torbo po želod in ga spustil po cevi v luknjo ter jo dal potem zasuti …« (von Carlowitz, 1713).

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Uvajanje trajnosti ne potrebuje besed, ampak dejanja. Če so to zgledi tistih, ki naj bi človeške skupnosti vodili, toliko bolje. Strogo vzeto zgodba o saškem knezu ni klasičen primer trajnostnega ravnanja. V takratnem kontekstu pač: dežela je bila njegova in hrastovina je bila pogosto strateškega pomena, torej državna, in se z njo (v takem primeru) ni trgovalo. Knezova volja je bila zakon in njegovo početje (pa naj je bilo kakršnokoli) seveda ni bilo predmet razprave o družbeni sprejemljivosti.

Podoba starega kneza, ki še s konja sadi nove hraste, je po svoje ganljiva. Ne sadi jih zase, ampak za naslednike, ki jih sploh ne pozna. Da bi tudi njim ne primanjkovalo hrastovine – ob predpostavki, da bo hrastovina enako zaželena še čez stoletje, dve in da se družbeni in gospodarski red ne bosta spremenila. Prav zato se zdi, da je zgodbo o knezu Avgustu vredno uvrstiti med branje o trajnosti. Dragocena je, ker govori o pomenu zgleda pri uvajanju tega načela, ki ni nujno vselej prijazno sprejeto. Ob tolikih donečih besedah o trajnosti in njenem pomenu za preživetje človeštva resničen in iskren zgled kakšnega novodobnega kneza gotovo ne bi bil odveč.