Institut biološke amortizacije, 1965–1993
Idejo trajnosti običajno odkrivamo v podzavestnih prilagoditvah naravnim, družbenim ali ekonomskim omejitvam. Kodificirani primeri trajnostne prakse so pravzaprav redki.
Modrost trajnostnega gospodarjenja z vsemi obnovljivimi naravnimi viri ni le v človekovem samoomejevanju pri njihovem odjemu, ampak tudi v tem, da se zna odreči delu že pridobljenih neposrednih koristi od danega vira in ga investira takoj in neposredno v njegove obnovitvene procese. Če vzamemo rudarjenje kot primer izkoriščanja neobnovljivega naravnega vira, je jasno, da na obnavljanje danega rudišča ne moremo vplivati z nikakršnim vlaganjem: ko je rudnik izkoriščen, ga zapremo – in zgodba je končana. Gozd pa je živ. Nenehno se obnavlja in v to obnavljanje mora človek vlagati, da se ta proces ne upočasni ali celo ustavi – zato se za razliko od ostalih oblik amortizacije taka vlaganja imenujejo biološka amortizacija. Vsakomur je jasno, da se bo njiva, ki ne bo nikoli pognojena, izčrpala, in bo rodila vse manj in manj. Podobno velja tudi za proizvodne sposobnosti gozda, le da so v njem življenjski (in s tem tudi proizvodni) cikli neprimerno daljši in da se iz njega jemlje zaradi velikih količin organske snovi, ki se v njem ohranja vsak čas, sorazmerno manj hranilnih snovi, ki bi jih bilo treba nadomestiti.
Po drugi svetovni vojni je obdobju planskih sečenj, ki so v gozd premnogokrat posegale pretirano in nestrokovno, sledilo obdobje načrtnega gospodarjenja z vsemi gozdovi – ne glede na lastništvo. V petdesetih letih 20. stoletja so bili izdelani prvi sodobni gozdnogospodarski načrti, s katerimi je bila polagoma pokrita vsa Slovenija. Pri tem je hitro postalo očitno, da bo uvedba strokovnega (trajnostnega, večnamenskega, sonaravnega) gospodarjenja z vsemi gozdovi izjemno zahtevno, obsežno, in drago početje, ki ga bo mogoče financirati le iz gozda samega.
Skladno s takratno zakonodajno ureditvijo so na ravni vse države najprej izhajali temeljni (okvirni) zvezni zakoni, sledili pa so jim republiški, ki so upoštevali specifiko dane zvezne enote. Tako je po ukinitvi »gozdnih skladov« leta 1965 izšel zvezni Zakon o merilih za obračunavanje in plačevanje amortizacije za regeneracijo gozdov in o njenem namenu, ki je predvidel, da se pri delovnih organizacijah, ki gospodarijo z gozdovi, stroški za regeneracijo gozdov krijejo iz amortizacije za regeneracijo gozdov. Amortizacijska sredstva naj bi se oblikovala po količini prodanega lesa, namenjena pa naj bi bila (dokaj okvirno) za »vzdrževanje in obnovo gozdov in za investicije v tehnično in drugačno pospeševanje gozdne proizvodnje.« S tako dikcijo je bila očitno mišljena le krepitev proizvodnje lesa, ne pa tudi drugih vlog gozda. Taka formulacija odseva tudi prepričanje, da je sečnja edina oblika gospodarjenja z gozdom. Z gozdom se navsezadnje gospodari na mnogo načinov. Na osnovi tega zakona je bilo sprejetih več podzakonskih aktov; očitno se je zakonodajalec zavedal pomena ideje takega načina zbiranja sredstev, ni pa znal določiti oziroma omejiti načina njihove uporabe. Očitno je tudi, da je šlo za velike zneske, kar naj bi v nemirnem gospodarskem ozračju vzbujalo tudi želje po njihovi nenamenski uporabi.
Določila zveznega zakona je povzel slovenski zakon o gozdovih iz leta 1965 v 44. členu: »Gospodarska organizacija mora iz sredstev, ki jih pridobi iz gospodarjenja z gozdovi, na katerih je lastninska pravica (= zasebnih gozdov), izločiti ustrezen del za biološko amortizacijo teh gozdov. Ta sredstva se morajo uporabljati za pospeševanje gozdov, na katerih je lastninska pravica, po predpisih, ki veljajo za uporabo sredstev biološke amortizacije gozdov v družbeni lastnini. Izvršni svet predpiše merila za računanje biološke amortizacije.«
Leta 1968 je skladno z zakonom o gozdovih za Slovenijo izšel Odlok o obračunavanju, vplačevanju in uporabi ter o najnižjih zneskih biološke amortizacije gozdov, na katerih je lastninska pravica (Ur.l. SRS, 24/1968). Po njem so bile organizacije, ki so gospodarile z zasebnimi gozdovi, dolžne obračunavati in vplačevati biološko amortizacijo za ves posekani ali kako drugače podrt les iz teh gozdov, razen za les, namenjen neposredni uporabi v lastnikovem kmečkem gospodarstvu in gospodinjstvu. Odlok je določal tudi višino biološke amortizacije v posameznem letu, in sicer: za les iglavcev najmanj 15 %, za tehnični (to je kakovostnejši) les listavcev najmanj 10 % in za prostorninski (to je manj vreden) les listavcev najmanj 5 % vrednosti lesa.
Po tem odloku naj bi bilo sredstva biološke amortizacije dovoljeno uporabljati za naslednja gozdnopospeševalna dela:
- za nego gozdov (čiščenje gozda in kleščenje vej, obžetev sadik, redčenje in druge gojitvene sečnje) ter za varstvo gozdov pred požarom, škodljivci, boleznimi in drugimi naravnimi nezgodami;
- za pogozdovanje in izpopolnjevanje gozdnih površin, za dela pri pomlajevanju gozdov (priprava tal in priprava sestoja) in za nego mladih kultur (okopavanje, pletev in drugačna kultivacija);
- za graditev in večje rekonstrukcije gozdnih prometnih zvez;
- za biološke naložbe in za udeležbo h kreditom pri teh naložbah;
- za gozdnogospodarske načrte;
- za znanstvenoraziskovalno delo.
Ovrednotenje z vidika trajnosti
Pobudniki ideje o biološki amortizaciji očitno niso imeli v mislih le biološkega dela gozdnega proizvodnega cikla (točki 1 in 2), ampak tudi njegove ekonomske (točki 3 in 4) ter socialne vidike (točki 5 in 6). In ravno v tem se kaže revolucionarnost tovrstnega koncepta amortizacije. Zlahka namreč sprejemamo idejo o obrabi in amortizaciji zgradb, strojev ali opreme, ki so mrtvi in od svojega začetka le še propadajo. Z njihovo amortizacijo zbrana sredstva se na koncu investirajo v nekaj drugega, novega – navsezadnje v karkoli. To so nežive stvari, za katere bi bilo le težko reči, da imajo tudi neposredno ekološki in socialni vidik. Gozd pa je živ, umira sicer po delcih, sam po sebi pa je kot celota trajen. Njegove socialne in ekološke vloge so očitne; predvsem pa je pomembno, da se amortizacijska sredstva vlagajo v isti gozd – v njegovo delovanje in večno obnavljanje.
Po svoje pa je bila tudi ideja biološke amortizacije otrok svojega časa: sredstva zanjo so se namreč stekala le iz proizvodne vloge gozda – in se v največji meri tudi vračala vanjo. Bistvo gozdnega ekosistema pa prizadevajo tudi njegove socialne in okoljske vloge, katerih vrednost je seveda mnogo težavneje določiti kot vrednost kubičnega metra hlodovine. Zato bi morali tudi od koristi, ki jih ima od teh vlog javnost (niti ne nujno samo lastnik), obračunavati neke vrste amortizacijo. Prispevala bi k boljši proučenosti teh funkcij, k povečanemu razumevanju njihovega pomena med javnostmi in posledično k njihovemu skladnejšemu vključevanju v gospodarjenje z gozdom. Na ta način bi breme trajnostnega zagotavljanja ekoloških in socialnih funkcij gozda ne padlo samo na biološko amortizacijo, vezano na njegove proizvodne vloge, ampak bi bila trajnostna razpoložljivost teh vlog zagotavljana iz njih samih – iz monetarizacije koristi, ki jih ima od njih širša skupnost. Pa smo spet pri tistem večnem vprašanju »Koliko je vreden sprehod po gozdu?« in naprej: »Koliko smo zanj pripravljeni plačati? Koliko z njim prizadenemo gozdni ekosistem? Od kod naj se financirajo sanacijski ukrepi motenj, ki jih v gozdu povzročajo – ne en sam, ampak stotisoči obiskovalcev?« Da, ne le pretirana sečnja – tudi rekreacija v gozdu lahko zapušča neljube sledi, ki jih prav zaradi trajnosti vlog gozda ne smemo spregledovati.
Institut biološke amortizacije je bil eden zares redkih primerov pravnega urejanja trajnostne prakse. Žal je bil ukinjen zaradi uveljavitve koncepta integralnega proračuna – prav v času, ko smo začeli spoznavati, kako univerzalno veljaven je pri upravljanju vsakega obnovljivega naravnega vira. Njegova uvedba na vseh področjih, ki upravljajo z obnovljivimi viri, bi dejansko pomenila preboj ideje trajnosti tudi v svet politike. Potem bi bilo z uvajanjem trajnostnih praks marsikaj lažje in enostavnejše.
