Izobraževalni program Pridelano in prodano doma

V zgornjem Posočju, kjer se srečujejo s številnimi izzivi, se je oblikoval primer izobraževalnega programa, v katerem so se skupine domačinov prepoznale, se aktivno vključile v izvedbo in hkrati s samorealizacijo prispevale tudi k blaginji skupnosti. Posoški razvojni center (PRC), ustanovljen leta 1999, je pripravil in organiziral izobraževalni program Pridelano in prodano doma.

Z izobraževalnim programom Pridelano in prodano doma je PRC začel leta 2008. Nadgradnja izobraževalnih programov s projekti, pridobljenimi na javnih razpisih, je način razvoja v Posočju. V tako financirane izobraževalne programe se lokalno prebivalstvo lahko vključuje brezplačno. Doslej izpeljana izobraževalna programa, Iz tradicije rojena sodobnost, Prehrana in tradicija Zgornjega Posočja, sta predstavljena v nadaljevanju.

Trajnostno gospodarjenje v Zgornjem Posočju PRC vključuje v izobraževalne programe že od leta 2003. Vsebine, ki so jih proučevali v obliki študijskih krožkov, prvih na PRC, so bile: Možnosti biokmetovanja v Posočju (2002/03), Oživljanje starih sort kot možnosti dopolnilne dejavnosti na kmetiji in Ekološko kmetovanje kot razvojna možnost (2003/04), Ohranjanje starih sort jablan in hrušk (2004/05). Tekom let so jih povezali v izobraževalni program Pridelano in prodano doma. Vsebine so pod tem naslovom lokalnemu prebivalstvu sprva ponudili kot 120 urni izobraževalni program UŽU–Izzivi podeželja, ki je v občini Tolmin obrodil rezultate nad pričakovanji. Udeleženci so med usposabljanjem pridobljeno znanje lahko uporabljali kot temelj za lastno delovanje, opazovanje ter tudi za širjenje informacij po svoji socialni mreži. Aktivirali so jih z izzivi, na osnovi katerih so lahko konkretno spremenili način svojega življenja. Zbrali in preučili so dobre prakse pridelovanja vrtnin oz. pridelkov, ker omogočajo ohranjanje naravne rodovitnosti prsti in preprečujejo obremenjevanje okolja s pretirano uporabo mineralnih in organskih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev. Poleg tega so udeleženci pridobili temeljna znanja in spretnosti, s katerimi lažje prepoznajo in ocenijo lastne možnosti pridelave človeku in okolju zdrave hrane za samooskrbo in prodajo proizvodnih viškov.

Izobraževalne vsebine so leta 2009 nadgradili s projektom, ki ga je finančno podprla Občina Tolmin. Omenjene vsebine so tako lahko ponudili širši javnosti. Pomemben doprinos, ki prispeva tako k zmanjševanju gnojil na vrtovih in večji količini ločeno zbranih odpadkov, so naredili s spodbujanjem kompostiranja. Biološke odpadke je namreč škoda pomešati med ostale, saj večino lahko koristno uporabimo kot kompost. Z akcijo Lasten kompostnik so 70 občanom, udeležencem izobraževalnih programov in zmagovalcem natečaja predali lesene kompostnike. V priročniku za začetnike Pridelano in prodano doma (500 tiskanih izvodov) so predstavili alternative škodljivim sredstvom za zatiranje bolezni in škodljivcev. (LINK LINK LINK)Priročnik je dosegljiv kot pdf na spletni stani PRC-ja, v rubriki Publikacije/ostale publikacije. Tematika, ki je zelo navdušila slušatelje in bralce predstavljenega priročnika, je govorila o semenih in rastlinah.

Spraševati so se začeli, kaj lahko naredijo sami za ohranitev starih in živih semen, prilagojenih našim geografskim razmeram. PRC je začel poizvedovati, ali še kdo hrani stara semena, in poskrbel, da so se začela širiti med zainteresirane vrtičkarje. Učili so se, pridelave, pobiranja in shranjevanja semen. Izmenjava semen se je najprej začela med udeleženkami tečajev, njihovimi prijateljicami, znanci itd. Od leta 2011 dalje v okviru EKO praznika poteka javna tržnica izmenjave tovrstnih semen in sadik. Za organizacijo in izvedbo izmenjave od letošnjega leta dalje skrbijo člani novonastalega Društva za samooskrbo iz Kobarida. Na seznamu popisanih živih semen, ki jih hranijo tako imenovani »varuhi semen« v Zgornjem Posočju, lahko danes najdemo: razne sorte fižola, solat, špinače, blitve, paradižnika, ohrovta, koruze, krompirja, peteršilja, radič, listnato zeleno, papriko, zelje, bob, korenje, ajdo, pšenico, lan, česen, sojo, rabarbaro, različne vrste zelišč in začimbnic.

Leta 2011 so se v okviru projekta Prehrana in tradicija v Zgornjem Posočju, Ministrstva za kmetijstvo (projekti LAS za razvoj podeželja) osredotočili še na izobraževanja po posameznih kmetijskih panogah: mlečni izdelki, sadjarstvo, zelenjadarstvo, zelišča, čebelarstvo, gobarstvo, mesna proizvodnja in izobraževanja, vezana na tradicijo ter lokalne tradicionalne jedi. V tem kontekstu sta marca 2013 izšli knjižici receptov Tradicionalne jedi iz Zgornjega Posočja in Iz tradicije rojena sodobnost, kot nadaljevanje že omenjene publikacije Pridelano in prodano doma. Vse publikacije so brezplačno dostopne tudi na spletni strani PRC-ja.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Odgovora na vprašanje »Kako naj bi izgledala družba prihodnosti?« prav gotovo ne moremo dobiti s preprosto projekcijo sedanje družbe in zgolj s sprejemanjem novih resolucij, razvojnih načrtov in zakonov. Prehod v družbo, ki bo živela po trajnostnih načelih, je mogoč samo s spremembo lestvice naših vrednot in nivoja zavedanja poštene igre, in to ne samo na lokalni, temveč tudi na globalni ravni. Res je, Homo sapiens sapiens (človek, ki ve, da ve) narave ne varuje zaradi rožic, čebelic, ribic itd., temveč zaradi sebe, saj se še kako dobro zaveda, da bo življenje vedno našlo pot, pa čeprav brez njega. Kljub temu se na trajnostno pot podajamo z majhnimi koraki, saj večina izmed nas ne zmore kar čez noč spremeniti vzorcev in vrednot svoje socializacije (družina, vrtec, šola, služba, mediji, itd.). Projektne vsebine, ki jih financirajo različna ministrstva in EU, omogočajo pretakanje finančnih sredstev na lokalno raven in njihovo razpršeno uporabo med različnimi akterji:

• visoko izobražen kader, ki projektne ideje snuje, uspešno prijavlja na javne razpise in jih nato izvaja,

• zunanje projektne strokovne sodelavce ter ponudnike ustreznih storitev in

• s projektom določene ciljne skupine prebivalstva.

Pozitivne vplive posameznega projekta na okolje, v katerem se odvija, je pravzaprav nemogoče ocenjevati zgolj z ekonomskega vidika, temveč tudi s sociološkega in – v našem primeru – tudi z ekološkega vidika.

Izobraževalni program je namreč zainteresiranemu lokalnemu prebivalstvu omogočil tako brezplačen dostop do znanja kot tudi gradnjo osebne vrednosti in aktivno delovanje v okolju, v katerem živi. Še tako majhen prispevek je za razvoj nujen ter kaže prevzemanje odgovornosti do sebe in drugih (pridelovanje zdrave hrane). To pa so elementi, ki ostajajo tudi po izteku projektov ter mobilizirajo lokalno prebivalstvo. Medsebojno dopolnjevanje med državo in njenimi državljani tako prihaja do izraza. Z okrepitvijo samooskrbe prihranita obe, tako družinski proračun, ki se s prodajo viškov pridelkov lahko tudi obogati, kot država, katere državljani so gospodarsko aktivni. Tovrstni izobraževalni programi udeležencem nudijo tudi možnosti za povezovanje in sodelovanje (npr.: izmenjava semen), omogočajo prenos tradicionalnih znanj na mlajše generacije in preizkušanje uporabnosti teh znanj za današnjega človeka. Hkrati spodbujajo iskanje novih načinov dela in povezovanje izobraževanja z lokalnim razvojem. Odpirajo vprašanja o odnosu človeka do naravnega okolja in o načinih, kako lahko sami prispevamo, da bo okolje, v katerem delujemo, nam in drugim vrstam še omogočalo zdrav način življenja (npr.: manj odpadne embalaže, manj porabljenih mineralnih in organskih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev, izboljšana kakovost prsti in voda itd.). Spodbujajo tudi pozitiven odnos do vseživljenjskega učenja, torej vrsto vidikov socialnega stebra trajnosti.