Trajnost, kot nam jo nakazuje narava

V naravi veljajo točno določena pravila igre. Zemlja je živ (biogen) sistem, saj so živi organizmi letno vključeni v pretvorbo milijard ton ogljika, vodika, kisika, dušika, fosforja in žvepla, ki krožijo med ozračjem, vodami in tlemi. Kroženje ustvarja razmere, primerne za življenje vseh organizmov, vključno z nami. Razvoj Zemljine ekosfere je potekal milijarde let in postopnost procesov je omogočala, da se je med organizmi in okoljem nenehno vzpostavljalo ravnovesje. Današnja sestava plinov v ozračju, klimatske razmere na različnih delih planeta in rodovitna tla so nastali zaradi dolgotrajnega delovanja organizmov. Brez organizmov bi bila Zemlja popolnoma drugačen planet. V ozračju bi prevladovali vulkanski plini, prostega kisika ne bi bilo, temperatura bi bila nevzdržna, od 240 do 340 °C, pa tudi zračni tlak bi bil nekaj 10-krat večji, kot je danes.

Naš planet je zelo raznolik. Dele krajine s posebnimi življenjskimi združbami, kot so na primer gozdovi, travniki in močvirja, v katerih so organizmi in neživa narava med seboj tesno povezani, smo ljudje poimenovali ekosistemi. Ekosistem se razvija s pomočjo energije, ki se s časom porablja vedno bolj učinkovito in ekosistem postaja vse bolj učinkovit. Če se pojavi presežek energije, to pomeni priložnost za vključitev novega organizma, ki prevzame novo vlogo v celotnem ekosistemskem spletu. Osnovni vir energije v ekosistemih je Sonce. Energija se enosmerno pretaka skozi ekosistem, saj imajo ekosistemi nenehno na razpolago sončevo energijo. Količina snovi (vode, hranil) v ekosistemih pa je omejena, zato snovi in voda neprestano krožijo, kar zagotavlja njihovo stalno dostopnost.

Po kakšnih poteh poteka pretok energije in kroženje snovi v ekosistemih? Nemoten pretok energije in kroženje snovi omogočajo organizmi. Sončevo svetlobo prestrežejo rastline. S pomočjo sončeve energije v procesu fotosinteze vežejo ogljikov dioksid iz zraka in ga pretvorijo v energijsko bogate organske snovi, ki so vir energije in osnovnih gradnikov za organizme na drugih prehranskih ravneh. V procesu fotosinteze nastaja tudi kisik, ki omogoča dihanje vsem aerobnim organizmom. Rastline so hrana porabnikom, odmrle snovi pa služijo kot vir energije razkrojevalcem, ki organske snovi spet spremenijo v ogljikov dioksid in vodo in tako je krog zaključen. Tudi ljudje smo zgrajeni iz ogljika, ki ga iz ozračja vežejo rastline, in uporabljamo energijo, shranjeno v energijsko bogatih organskih snoveh, ki nastajajo v rastlinah.

Nenehen vnos kakovostne (Sončeve) energije in kroženje snovi omogočata samovzdrževanje in samoobnovo ekosistemov. Obseg izrabe virov in pretvorbe energije je odvisen od okoljskih razmer in zgradbe življenjske združbe (števila trofičnih ravni ter pestrosti in prilagoditev organizmov). V naravnih ekosistemih so organizmi v življenjski združbi večinoma usklajeni med seboj in z neživim okoljem do take mere, da je njihovo skupno delovanje kar se da učinkovito.

Življenjske združbe oblikujejo razmerja med vrstami, ki sobivajo v združbah in omogočajo delovanje ekosistemov. Razmerja se razvijejo med osebki iste vrste in med osebki različnih vrst v času razvoja ekosistema in so odvisni od njegove zgradbe, vitalnosti, prožnosti in velikosti. Učinki na posameznega partnerja v razmerju so lahko pozitivni (kot na primer pri lišajih, mikorizi ter pri odnosih med opraševalci in rastlinami), negativni (plenilstvo, zajedavstvo in tekmovanje) ali nevtralni. Zaradi vedno novih in novih organizmov, ki se vključujejo v ekosistem, se tudi odnosi med organizmi v času razvoja ekosistema spreminjajo in postajajo vse številčnejši, zato je zgradba ekosistema vse bolj celostna in prepletena. Za nemoteno delovanje ekosistemov je pomembno, da so različni odnosi med seboj uravnoteženi.

Vzajemna pozitivna razmerja med dvema vrstama so na primer lišaji, bakterije v vampih prežvekovalcev, črevesna flora, mikoriza, odnos med opraševalci ter prenašalci semen in rastlinami.

Lišaji so pomembna in močno razširjena oblika sožitja. Steljka lišajev je zgrajena iz zelenih alg ali iz cianobakterij ter iz gliv. Prve poskrbijo za nastanek sladkorjev, cianobakterije pa tudi za vezavo zračnega dušika, medtem ko glive poskrbijo za vodo in hranila, ščitijo alge pred različnimi vplivi (izsuševanjem, premočnim sončevim sevanjem) ter dajejo trdnost steljki. Sožitje alge in glive je večinoma obvezno, čeprav nekatere alge lahko živijo tudi samostojno. Lišaji se lahko popolnoma izsušijo in so strpni do skrajnih okoljskih dejavnikov, kot so pomanjkanje vode, visoke in nizke temperature, zato lahko preživijo na območjih, kjer večina drugih organizmov ne more. Zaradi enostavne zgradbe in skromnih zahtev so lišaji najpomembnejši pionirski organizmi na kopnem. Sodelujejo pri biološkem preperevanju kamnine in ustvarjajo razmere, ki omogočajo naselitev drugim organizmom. Brez njih bi bilo naseljevanje rastlin na nenaseljenih območjih zelo oteženo.

V naravi veljajo načela:

• postopnosti,

• dolgoročnosti,

• kroženja ter

• učinkovite izrabe virov in energije.

Ta načela zagotavljajo trajno nemoteno delovanje ekosistemov in omogočajo dolgoročno dostopnost virov in ohranjanje ugodnih življenjskih razmer. Narekujejo tudi naš pristop k ekosistemom, ki pomeni gospodarjenje na način, ki ne spreminja zgradbe in delovanja ekosistemov. To dosežemo tako, da uporabljamo le obnovljive vire in pri tem ne vplivamo znatno na zgradbo in delovanje ekosistemov ter v obsegu, ki omogoča njihovo sprotno obnovo. Izraba izčrpljivih virov ne omogoča trajnostne rabe, zato imajo ti viri za nas le prehoden pomen. Zaloge izčrpljivih virov, na primer fosilnih goriv (nafte, premoga, zemeljskega plina), so omejene.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Za naše življenje je nemoteno delovanje ekosistemov nujno potrebno. Večina ljudi se dobro zaveda, da je narava vir dobrin, le peščica pa ve, da so od procesov v ekosistemih odvisne tudi osnovne življenjske razmere, ki omogočajo naše življenje in življenje drugih organizmov na Zemlji. Zato smo ljudje za dobrine, kot sta hrana in les pripravljeni plačati, medtem ko se nam zdi vse ostalo, kar nam omogoča narava, samoumevno. Vendar ima tako razmišljanje resno pomanjkljivost - neupoštevanje zakonov narave. Ljudje spreminjamo ekosisteme in zmanjšujemo njihovo zmožnost za storitve, torej koristi, ki jih imamo ljudje od ekosistemov. Ekosistemske storitve omogočajo naše življenje in jih delimo na:

• podporne (ustvarjajo materialno osnovo za naše življenje, npr. rastlinska pretvorba sončeve energije v organske snovi, nastanek rodovitnih tal ter kroženje vode in hranil)

• vzdrževalne (zagotavljajo ugodne razmere za življenje, npr. vpliv ekosistemov na sestavo ozračja, na razporeditev in količino padavin, na vzdrževanje ugodne globalne temperature, na zmožnost zadrževanja vode na območju, zmanjševanje erozije ter blaženje posledic človekovih posegov)

• oskrbovalne (vire, ki jih pridobimo iz narave, kot so hrana, surovine, gradbeni materiali, gorivo ter razne učinkovine in zdravila) in

• socialne (npr. rekreacija, lov ter izobraževanje in ne nazadnje tudi občudovanje narave).

S posegi v ekosisteme spreminjamo njihove značilnosti, kar neposredno pomeni tudi spremembo zmožnosti ekosistema za storitve in zato tudi zmanjševanje naših možnosti. V Poročilu o stanju ekosistemov, ki ga je pripravil Svetovni inštitut za vire na prelomu tisočletja, navajajo, da v zadnjih 50 letih spreminjamo naravo hitreje in v večjem obsegu kot kadarkoli doslej (Millennium Ecosystem Assessment, 2005). Del nekoč energijsko uravnoteženih, samovzdrževanih ekosistemov so danes naselja, kmetijske površine in puščave. Vodotoki so izgubili svojo zaščito in so zato bolj ranljivi. Na nepreglednih kmetijskih površinah je biotsko pestre naravne združbe nadomestila ena sama vrsta. Vrste izumirajo, vitalnost in prožnost narave se je močno zmanjšala. Spremembe, ki jih povzročamo ljudje, so hitre in motijo kroženje snovi in pretok energije, kar onemogoča trajnost procesov in ogroža življenjski splet našega planeta.

K netrajnostnemu delovanju prispevajo tudi neskladja v človeški družbi. Ameriška ekologa Odum in Barret (2005) sta opozorila na številne razlike med ljudmi, ki preprečujejo, da bi živeli v soglasju z naravo. Te razlike so:

• razlika v dohodkih, ki deli ljudi na revne in bogate,

• razlika v količini in kakovosti dostopne hrane, ki deli ljudi na dobro in slabo hranjene,

• razlika v vrednotah deli ljudi na peščico tistih, ki se zavedajo vrednosti narave in ostale, ki so izkoriščevalsko naravnani in jim največjo vrednoto pomeni kopičenje dobrin,

• razlika v gospodarjenju, ki deli ljudi na razvojnike in skrbnike in kar je najpomembnejše,

• razlike v znanju, ki delijo ljudi na pismene in nepismene, pri čemer je pomembno predvsem to, da boljše poznavanje in razumevanje družbenega dogajanja in doga- janja v naravi daje upanje za njuno boljšo medsebojno usklajenost.

Za uspešno premostitev neenakosti je nujno sodelovanje med ljudmi. To pa je oteženo, saj se večini zdi samoumevno, da dihamo čist zrak, pijemo čisto vodo in jemo zdravo hrano, medtem ko drugi trpijo lakoto, žejo in revščino. Vsi pa nemalokrat pozabljamo, da sobivamo s številnimi drugimi vrstami organizmov in da jih s svojim načinom življenja ogrožamo. Spreminjanje naravnih sistemov opravičujemo z razvojem, ki ne upošteva omejenosti planeta, končnosti virov in načel narave. Delujemo kratkoročno, snovi, ki tvorijo naše osnovne dobrine, večinoma ne krožijo, pa tudi poraba energije je vedno večja. Ustavlja in kopiči se pri posameznikih. Zaradi intenzivnega kmetijstva se je kakovost tal močno poslabšala, s čimer je upadla zadrževalna sposobnost za vodo in hranila. Večine ne moti niti, da so tla le še substrat, v katerega se rastline pritrjujejo, niti dodajanje strupov za izgon neželenih vrst organizmov. Revščina in stroški bivanja rastejo, zakonitosti narave pa so upoštevane bolj pri tistih zakonih, kjer so posledice takojšnje, to je fizikalnih zakonih. Kršenje zakonov narave se odrazi šele s časovnim zamikom, zato velja do njih neutemeljena brezbrižnost.

Poglejmo okrog in opazujmo - narava je izvrstna učiteljica. Naj bodo naše sledi take, da jih bo narava lahko sproti zabrisala. Neizbrisljive sledi pa puščajmo kot ljudje v pozitivnih razmerjih s soljudmi. Narava nenehno preverja in potrjuje, da sodelovanje in sožitje prinašata novo, boljšo kakovost.

Gaberščik, 2013 v: Znamenja Trajnosti, ACS, Ljubljana.