Madžarski gozdni red, 1768

Z razvojem industrije je posebej v Srednji Evropi gozd pomembno pridobil na gospodarskem pomenu. Trajnost donosov iz njega ni postala pomembna le pri pokrivanju neposrednih potreb po lesu vseh vrst, ampak tudi pri zagotavljanju trajnega dohodka zlasti tistim fevdalnim veleposestnikom, ki so se spuščali v privlačno, a pogosto bolj tvegano investiranje v industrijo. Trajnost oskrbe z lesom je bila pomembna tudi za zagotavljanje surovinske (les, pepelika) in energetske (oglje) osnove za obratovanje novih žag, fužin, glažut in podobnih obratov. Tako je mogoče trditi, da je v ravnanje z gozdom zametek sodobno pojmovane ideje trajnosti vnesla prav logika industrijskih procesov in njihovega ekonomskega okolja. Dotlej je bilo nekaj te logike čutiti le v tako imenovanih rudniških redih. Ti so tudi pri nas od 14. stoletja (n. pr. Jesenice) dalje urejali tudi gospodarjenje z gozdovi, ki so bili za (trajno) obratovanje rudnikov neobhodno potrebni.

Uvajanje trajnostnega gospodarjenja z gozdom je v bistvu odkrivanje njegove nosilne zmogljivosti oziroma usklajevanje tistega, kar človek hoče, s tistim, kar gozd zmore. Imeniten slikovni prikaz zagotavljanja trajnosti takih donosov podaja Gozdni red za Madžarsko iz l. 1768, ki je veljal tudi za današnjo severovzhodno Slovenijo. Ker je bila latinščina do srede XIX. stoletja uradni jezik budimpeškega dvora, je bil red napisan v latinščini. 

Madžarski gozdni red - primer slike. Narisani so pasovi gozda na pobočju v različnih razvojnih fazah.

Za smrekove in jelove (Pineae vel Abiegnae Sylvae) ter »gozdove listavcev ali listnate gozdove« (Frondosa seu foliata Nemora) prikazujeta sliki, kako naj bi dano površino razdelili na toliko delov, kolikor let je potrebnih, da bo pravkar posekani gozd spet zrel za sečnjo. Komentar pa pravi: »Gozdovi obeh vrst, razdeljeni v niz let po tu opisani metodi, se bodo lahko sekali in bodo trajali na večne čase.«

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Prehod iz pogosto anarhičnega pridobivanja gozdnih proizvodov, značilnega za agrarno podeželje, je zahteval tudi temeljito ureditev odnosov z drugimi interesi (n. pr. lov ali služnostne pravice podložnikov), in od simboličnega prikaza prostorske delitve gozda do izmere gozdov in njihove načrtne delitve na oddelke kot celice načrtovanja, je le še korak. Prikazani koncept gospodarjenja z gozdom pomeni napredek v upoštevanju naravno pogojene nosilne zmogljivosti gozdov. Pomeni trajnost za fevdalne gozdne veleposestnike, ničesar pa ne pove o socialni sprejemljivosti dane lastninske ureditve, ki v fevdalnem redu do velikih sprememb pač ni bila vprašljiva.