Igrifikacija

Igrifikacija pomeni uporabo elementov igre v izobraževalne namene (doseganje učnih ciljev, razvoj kompetenc). Igra je nekaj, s čimer imajo izkušnjo vsi ljudje. Značilna je tudi za mnoge ostale sesalce, saj je eden od najučinkovitejših načinov soočanja z neznanim. Skozi igro brez tveganja preizkušamo potencialne akcije. Igre so lahko enostavne ali kompleksne, individualne ali skupinske, lahko imajo veliko pravil ali skoraj nič. Ponujajo nam ogromno možnosti za kreativnost.

»Igre so pomembnem element v čustvenem, socialnem, motoričnem in kognitivnem razvoju človeka, ter razvijajo sposobnosti, veščine prilagajanja novim okoliščinam in spremembam v realnem svetu.« (Rugelj, 2015)

Ker je igra eden od »vgrajenih« sistemov učenja, je smiselno, da jo uporabimo tudi kot metodo.

Pri načrtovanju izobraževanja lahko imamo elemente igre v mislih kot manjšo popestritev, lahko pa igro postavimo v središče celotnega učnega procesa.

Učenje lahko igrificiramo na dva načina. Prvi je strukturna igrifikacija, pri kateri igrificiramo proces. Npr zbiranje točk/zvezdic za izpolnjene naloge, dodeljevanja značk, izbira govorca z metanjem žogice ipd. Drugi način je igrifikacija vsebine, ki običajno vključuje elemente zgodbe in različne izzive.

Igrifikacija in okoljske vsebine

Glasser je v svoji klasifikaciji problemov podnebne spremembe uvrstil v kategorijo »wicked problems,« med hude probleme, ki jih je težko ali nemogoče »ukrotiti.« To so problemi, ki jih je težko natančno definirati, ni enotnosti glede tega, kaj je srž problema, pa tudi rešitve zanje niso popolnoma jasne, za njihovo uvajanje bi potrebovali sistemske spremembe. S tovrstnimi problemi moramo zaplesati, kot pravi Glasser.

To zahteva sprejemanje kompleksnosti, kritično, problemsko in sistemsko mišljenje, prilagodljivost in pripravljenost za raziskovanje. Igre nam lahko ponudijo podlago, na kateri lahko začnemo plesati z zahtevnimi problemi in razvijati kompetence za trajnostno prihodnost.