Solčavsko, primer upravljanja lokalne skupnosti s krajinskim parkom

Solčavsko leži v zgornjem delu Zgornje Savinjske doline, neposredno ob avstrijski meji. Središče območja je vas Solčava. Območje, ki se prekriva z Občino Solčava, obsega 102 km2 in je obdano z vrhovi Savinjskih Alp in Olševe, ki je del Karavank. Posebna zanimivost in turistična privlačnost Solčavskega so tri alpske doline: Logarska dolina, Robanov kot in Matkov kot ter geološko najstarejša Podolševa, ki skriva v svojem masivu znamenito Potočko zijalko.

Krajinski park Logarska dolina je bil, enako kot Robanov kot, ustanovljen v letu 1987 z odlokom takratne občine Mozirje. Ker odlok o ustanovitvi, poleg splošnih razvojnih smernic, ni urejal financiranja delovanja in razvoja parka z naravovarstvenim nadzorom, je gospodarski razvoj stagniral, kar je motilo poznavalce razmer v dolini, še najbolj pa njene prebivalce. Ti so od blizu spremljali škodo, ki so jo okolju povzročali predvsem izletniški turisti.

Zaradi teh razlogov in želje po organiziranem medsebojnem sodelovanju v dolini in v širši skupnosti so leta 1991 prebivalci doline in zunanji partnerji spodbudili ustanovitev podjetja. Poleg koncesijskega upravljanja zavarovanega območja parka naj bi bilo pristojno tudi za spodbujanje in usklajevanje gospodarskega razvoja ter za zastopanje šestnajstih družbenikov, večinoma lastnikov nepremičnin v Logarski dolini, med katerimi je imela velika večina stalno prebivališče v dolini, ostali pa so bili z njo poslovno povezani kot lastniki turističnih objektov. V podjetje so se vključile vse tradicionalne kmetije Logarske doline. Pričakovanja predlagateljev pobude, naslovljene na občino Mozirje, ki je bila ustanoviteljica parka, so se uresničila. Leta 1992 je bila podjetju Logarska dolina, d.o.o., dodeljena koncesija, kar je bil prvi primer javno-zasebnega partnerstva v Sloveniji pri upravljanju širšega zavarovanega območja. Če izvzamemo začetne pomisleke nekaterih, da zasebno podjetje, čeprav deluje neprofitno, ni primerna oblika za upravljanje zavarovanih območij narave, ki so javnega značaja, pomembnejšega nasprotovanja pobudi ni bilo.

Občina Mozirje se je leta 1994 razdelila na občino Luče in občino Solčava. Slednja je prevzela pristojnosti za park, pri čemer se je pokazala koristnost skupnega nastopanja prebivalcev parka. Pridobljeni status upravljavca parka je sicer zanje pomenil novo odgovornost, vendar hkrati tudi nadaljevanje stoletne tradicije. Zaradi težke dostopnosti območja in velike večine zemljišč v zasebni lasti so namreč za ohranitev in razvoj Logarske doline vseskozi skrbeli predvsem domačini. Obdobje ustanavljanja in začetka delovanja podjetja je pomenilo predvsem iskanje razvojnih usmeritev, ki bi ohranile in nadgradile delo prejšnjih generacij ter v novih razmerah s turizmom kar najbolje uresničile primerjalne prednosti Solčavskega. O tem, da bo turizem povezal in neposredno tržil produkte iz kmetijstva in gozdarstva ter postal najpomembnejša gospodarska dejavnost Solčavskega, med družbeniki ni bilo velike dileme. Od nadaljnjega razvoja so pričakovali koristi lastniki nepremičnin v parku.

Na začetku sprejete in kasneje dopolnjene razvojne usmeritve odražajo skrb za varstvo narave in geografsko-demografskim razmeram prilagojen razvoj na gospodarskem in socialnem področju. Prav zaradi usklajenih dolgoročnih ciljev s strani ustanoviteljev podjetja in dogovora, da so glasovi posameznih družbenikov v podjetju enakovredni, je bilo v naslednjih letih možno prebroditi občasno zelo različne poglede na nadaljnji razvoj, tako znotraj Logarske doline kot tudi v širšem območju. V prvem desetletju delovanja podjetja se je težišče dela premaknilo od izboljšanja vizualne podobe in izgradnje parkovne infrastrukture proti razvojnemu načrtovanju. Vsi dolgoročni projekti so bili zastavljeni za območje Solčavskega kot celote in mnogi tudi za širše območje Kamniško Savinjskih Alp ter Zgornje Savinjske doline.

V dveh desetletjih delovanja, ki sta bili gospodarsko in družbeno zelo razgibano obdobje, je podjetje Logarska dolina »pomembno prispevalo k varstvu narave in okolja, izboljšanju infrastrukture in spodbujanju trajnostnega gospodarskega razvoja na območju parka in v njegovi okolici«, kot so zapisali v okoljevarstveni organizaciji CIPRA International ob podelitvi prve nagrade na natečaju projekta Prihodnost v Alpah. Zavarovana območja torej, ob ustreznem pristopu, ne predstavljajo razvojne ovire za prebivalce, ampak lahko s svojo geografsko in ponudbeno prepoznavnostjo predstavljajo celo veliko dodano vrednost na turističnem področju. Izvajanje usklajene razvojne vizije je omogočilo bistveno povečan turistični obisk, zato so nove možnosti pridobivanja dohodka tudi na kmetijah, ki so na Solčavskem, zaradi svoje velikosti in zaokroženosti, nekaj posebnega. Ponudba, za katero so se po svoji presoji odločile, je prispevala nov vir sredstev za njihovo preživljanje in razvoj. Gorske kmetije na Solčavskem tako tudi iz tega razloga ostajajo ekonomsko in gospodarsko stabilne ter imajo v veliki večini zagotovljeno nasledstvo. Ekoturizem je tako že pred dobrim desetletjem postal po dohodku najpomembnejša gospodarska dejavnost domačinov. Skupaj z gozdarstvom in kmetijstvom predstavlja vedno močnejšo oporo ekonomski stabilnosti in socialni varnosti prebivalcev širšega območja. Harmonijo treh dejavnosti lepo dopolnjuje prilagojeno gospodarjenje z gozdom ob upoštevanju njegove rekreacijske in krajinsko-estetsko funkcije ter na številnih kmetijah ekološko kmetovanje. To dvoje predstavlja dodano vrednost neposrednemu trženju tradicionalnih produktov in storitev v turizmu.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Upravljanje zavarovanega območja omogoča uravnoteženost med varstvom narave (ekologijo) ter gospodarskim in socialnim razvojem. To temeljno načelo trajnosti je bilo v Logarski dolini, predvsem zaradi zunanjih investitorjev in novo nastalih občin z nejasno razvojno vizijo, pogosto na težki preizkušnji. Upati je, da so ga prebivalci večinsko sprejeli kot del svojega življenja in delovanja tudi v prihodnosti. Razvoj podjetja in kmetij v dolini je bil osnovan in še vedno temelji na domačem kapitalu. Drug pomemben vidik je medsebojno sodelovanje v prepleteni verigi različnih dejavnosti in deležnikov. V ne tako oddaljeni preteklosti sodelovanje med velikimi gorskimi kmetijami v dolini ni bilo pogoj njihove gospodarske uspešnosti. Večinoma so bile gospodarsko samozadostne in so stoletja trajnostno gospodarile znotraj svojih okvirov ter sočasno skrbele tudi za dolino. Iz tega razloga je bila najpomembnejša izkušnja družbenikov njihovo organizirano sodelovanje. Da je bil prav to pogoj uspešnosti, velja še zlasti za ekoturizem, ki je povezovalec različnih dejavnosti, je v svojem bistvu prijazen do narave in koristen za domačine. V njegovem okviru se posamezni, praviloma manjši ponudniki medsebojno dopolnjujejo in s skupino rešujejo razvojne probleme, tako pa krepijo predvsem lasten materialni in socialni položaj.

Z letom 2010 se je zaključilo obdobje, ko je bilo kot upravljavec parka tudi nosilec razvoja turizma na širšem območju Solčavskega in urejanja komunalne infrastrukture v parku – dejavnosti torej, ki so običajno v neposredni pristojnosti občin. Pristojnosti so se prenesle s podjetja na občino Solčava, ki je ustanovila javni zavod za turizem in trajnostni razvoj Solčavskega. Koordinacija razvoja turistične dejavnosti in drugih povezanih dejavnosti širšega območja se je prenesla nanj. To pomeni tudi vsebinsko, prostorsko in finančno nadgradnjo dosedanjega delovanja, ki jo omogoča širša podpora in proračunsko sofinanciranje s strani občine.

Razvoj Solčavskega ima torej lastno razvojno kontinuiteto iz preteklosti v načrtovano prihodnost: od stoletnega sobivanja domačinov z naravo, v okviru velikih kmetij s samozadostnim načinom gospodarjenja, skupinske obnove s strani okupatorja požgane vasi in kmetij po 2. svetovni vojni, ponovnega oživljanja turizma z delovanjem prizadevnega Turističnega društva Solčava, strokovnega razvojnega pristopa podjetja Logarska dolina, d.o.o., do načrtovanega nadaljevanja na nivoju občinskega javnega zavoda za turizem in trajnostni razvoj Center Rinka.

Ohranjanje razvojne kontinuitete podeželja, brez spreminjanja usmeritev in vedno novih začetkov ter podvajanj, je velikega pomena. Jasni cilji in skrbna nadgradnja doseženega ob menjavah generacij, je za Solčavsko, kjer izrazito malo prebivalcev gospodari z velikimi naravnimi potenciali, ključno.