Gradnja cerkva v Bogojini in Odrancih

Skupnost vasi in župnije Bogojina se je v dvajsetih letih 20. stoletja odločila zgraditi novo cerkev na mestu prejšnje. Projekt je združil prebivalce, znižal materialne stroške, uporabil avtohtone materiale in rešitve, tudi domače znanje, in sicer tako, da so člani skupnosti sami izdelovali opeko ter vložili veliko ur prostovoljnega dela. Objekt za svoje potrebe in namene ni predimenzioniran (kar je bila pogosto ne-trajnostna značilnost mnogih cerkva), avtohtoni materiali pa so bili uporabljeni pri ostrešju, stropu in oltarju, saj je les iz bližnjih gozdov.

Zasluga za uporabo lokalnih materialov gre arhitektu Plečniku, ki je lokalne materiale in izdelke izkoristil tudi pri dekoraciji cerkve. Nekaj, kar je prepoznal kot posebno in razločevalno kakovost lokalnega prostora, to je lončarstvo in lončene izdelke, je želel obeležiti na poseben način na vidnem mestu v cerkvi. Uporaba domačega zidarskega in tesarskega znanja je bila izkazana z zaupanjem glavnega arhitekta Plečnika v sposobnosti domačih strokovnjakov do te mere, da je določena obdobja celotni nadzor nad izvajanjem del prepustil kar njim.

Pri gradnji so hote ali nehote uporabili še nekaj trajnostnih pristopov. Zgradili so nenavadno debele zidove, kar zagotavlja dodatno izolacijo. Pomembna je tudi zamisel Plečnika, da cerkva posnema prekmursko »ižo«, zato je bila izvirna barva fasade siva in bela. To se je pozneje pri obnovah, žal izgubilo. Takratnemu župniku je uspel h gradnji pritegniti tudi otroke, ki so hodili k verouku. Vključeval je različne generacije in še danes predstavlja stavba duhovno-moralni povezovalni element.

Podobna zgodba se je ponovila okoli 20 let pozneje, ko se je gradila cerkev v Odrancih (prav tako po Plečnikovih načrtih). Že samo dejstvo, da nihče izmed krajanov, tudi neverni, ni bil proti postavitvi cerkve in ustanovitvi lastne župnije, veliko pove o spontanem prepoznavanju skupnega dobrega – nenazadnje je to pomenilo za skupnost dodatni strošek. Pri gradnji cerkve je sodelovala praktično vsa vas, izdelovali so lastno opeko, po gramoz so sami hodili do Mure, gradnjo so vodili domači mojstri. Ko se je med gradnjo zaradi nesrečnih okoliščin primerila huda nesreča, z več smrtnimi primeri, to ni sprlo ali ustavilo prebivalcev pred složnim nadaljevanjem gradnje. Primer enotnosti celotne skupnosti je segal tudi do posameznika in ne samo do skupnih »projektov«, kot je bila cerkev. Znani so primeri, ko je pri obnovi požgane domačije sodelovala večina domačinov in so v ta namen sami izdelovali vso potrebno opeko.

T.i. ciglence (obrati za proizvodnjo opeke) ter ceh lončarjev in drugi cehi, ki so bili v tem času v teh krajih zelo vplivni, so bila tista družbena »kondenzacijska jedra,« okoli katerih so se v določenih skupnih projektih zbrala večina lokalnega prebivalstva. Solidarnost je bila pričakovana norma, ne vsiljena, a tudi ne idealistična – bila je stvar prepoznavanja skupnega interesa tudi kot lastnega.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Primera izgradnje cerkva v Bogojini in Odrancih potrjujeta, da je potrebno veliko več kot zgolj hladni pogodbeni odnos med vsemi udeleženimi akterji, da bi bile dosežene tiste vsebine trajnosti, ki pomenijo njeno dodano vrednost in prednost pred drugimi možnimi modeli. Prehod v ekološko družbo in ekološko kulturo (to je nujni pogoj trajnosti) je nemogoč brez temeljite spremembe naše celotne duhovnosti. Pri vsaki resni obravnavi nujno trčimo ob vprašanja duhovnosti – s tem pa zaidemo tudi na precej spolzka tla. Trajnost oz. sonaravnost je skoraj obvezni način življenja in delovanja nekaterih modernih skupnosti, ki jim je skupno, da temeljijo na tem, da so njihovi člani pripadniki prav določenega verskega nazora.

Kot možni veljavni sklep bi na podlagi omenjenih primerov lahko povzeli, da globlja in vsakodnevno izpričana gotovost pripadnikov tovrstnih skupnosti v transcendenčno oziroma metafizično podlago vsakršne, ne samo človeške eksistence, močno ali celo odločilno pogojuje značaj odnosa do narave ter skladno s tem kot dopustno sprejema zgolj sonaravne oblike gospodarjenja in izrabe naravnih danosti. Tovrstna »lokalna teokracija« je ekološko in naravovarstveno praviloma zelo občutljiva in načrtno ter z veliko truda ohranja živo oz. celotno biodiverziteto. Kljub temu pa je prav monolitnost take skupnosti pod skupnim okriljem določenega verskega prepričanja nasprotje naravni človeški biodiverziteti, v kateri pa so tudi mesojedci, ateisti, verni, liberalni, konservativci, socialisti, ljubitelji tako klasične glasbe kot rocka itd. Na neki način torej demantirajo sami sebe, saj negirajo osnovo biodiverzitete – našo lastno intrapopulacijsko raznolikost. Zato je vprašanje teh skupnosti kot modelov, po katerih bi se veljalo zgledovati, zelo vprašljiv.

Naj gre za gradnjo Plečnikove cerkve Gospodovega vnebohoda v Bogojini ali cerkve Sv. Trojice v Odrancih, za skupno žetev ali odkrit pogovor pod vaško lipo, trajnost je v teh primerih povsod prisotna v svoji elementarni razsežnosti: smoter posameznika je legitimen, če ne uničuje naravne in družbene podlage, ki ga omogočata realizirati, ampak ju ohranja ali krepi.