30-letnica izida knjige Governing the commons (Elinor Ostrom, 1990)

Knjiga opisuje upravljanje z naravnimi viri na 280 straneh, strukturiranih v šest poglavij. Govori o rabi vodá, gozdov, namakalnih sistemov in drugih zemljišč, kjer redno prihaja do nasprotij med posamezniki, skupnostmi in državami v zvezi z njihovo rabo. Res je ribje jate, gozdni prostor, morja in jezera težko preprosto razdeliti med posamezne lastnike in njihove potrebe. Zato ne preseneča, če so se razvila pravila skupne rabe, ki so v Sloveniji široko uveljavljena, a slabo prepoznana, še slabše pa ovrednotena in spoštovana. Razsežnosti in dinamika sprememb tako velikih sistemov so naravna posebnost, ki omogoča razcvet nezaželenih človeških lastnosti – zastonjkarstva, kraje, poškodovanja ekosistemov. Omenjena avtorica, leta 2009 nagrajena z Nobelovo nagrado in predstavljena v publikaciji Znamenja trajnosti, je že pred 30 leti v središče zanimanja postavila vprašanje upravljanja virov.

Modela državnega in tržnega uravnavanja nasprotij med rabo in ohranitvijo dobrin namreč ima alternative. Med njimi je Ostromova posvetila pozornost lokalnim uporabnikom virov. Ti so se namreč sposobni dogovarjati tako med seboj kot s svojim okoljem, ki ga pravzaprav tudi stalno spremljajo. Jasne meje med uporabniki, upoštevanje lokalnih posebnosti ter skupno oblikovana pravila ter njihovo dosledno nadziranje in prilagajanje spremembam so se izkazali za ključne elemente dolgoročnega obstoja ekosistemov, ki jih ljudje uporabljajo. Potrebno je, seveda, tudi vsaj minimalno priznanje okolja, npr. države, občin, mednarodne skupnosti.

Omenjeno delo je na področju »trajnosti« temeljna literatura, teoretska podlaga in še danes navdih za vse več avtorjev, ker govori o dilemah nas vseh in načinih njihovega reševanja.

Odprtost Slovenije v svet, kjer je naravnih virov že začelo primanjkovati, je pomembna, a hkrati tudi velik izziv. Ali še oblikujemo pravila skupno - kot so to znali naši kmečki predniki? Gre za pomembno kompetenco, za katero se zdi, da se izgublja v obilju pravnih dokumentov države in EU, ki jih preučujemo, da bi jim bolje sledili. Pa vendarle so nam predniki (kljub preživetveni odvisnosti od naravnega okolja) prepustili občudovanja vredno naravo, po kateri segajo tudi obiskovalci in tuja podjetja! Vprašanje je tudi, če še sami spremljamo spremembe svojega lokalnega naravnega okolja ali to delo ob dnevni preobremenjenosti prepuščamo institucijam in vse sposobnejšim digitalnim orodjem? Kakšno vlogo ima izobraževanje za kompetenco sooblikovanja pravil in kakšno za spodbujanje opazovanja naravnega okolja? Nam demografski trendi sporočajo, da bomo teritorij predali drugim kulturam? Kakorkoli že, spoznanja Ostromove so domači javnosti dostopna, saj je knjiga na voljo v knjižnici ACS, na njenih ugotovitvah sloni nekaj bibliografije raziskovalcev, tudi podpisane, hkrati pa v izobraževanju odraslih spoznanja knjige Governing the commons že prenašamo v prakso v okviru usposabljanj za trajnostni razvoj.

Nevenka Bogataj