Naša skupna prihodnost, 1987

Pot do moderne interpretacije trajnosti ni bila kratka niti enostavna. Če je Rachel Carson s svojo knjigo Nema pomlad opozorila na okoljsko ceno povojnega razvoja zahodnega sveta, sta zakonca Meadows s sodelavci z delom Meje rasti (glej tudi Kirn, 2007) treznila svet z opozorili na končnost virov, ki predstavljajo materialno osnovo sodobne civilizacije. Gotovo gre za deli, ki sta bistveno prispevali k treznjenju človeštva.

Če desetletje med obema knjigama (1962–1972) zaznamuje rast okoljskega ozaveščanja, preostala sedemdeseta leta prinesejo energetske in ekonomske krize, tudi krize okoljske zavesti. Raste sicer zavedanje o okoljskih problemih, ki se kopičijo, hkrati z njo pa tudi občutek nemoči, da bi se s temi problemi lahko uspešno spopadli. Razmišljanje o njih v bistvu še vedno teče dvotirno: narava/okolje – viri. Leta 1980 so Svetovna zveza za ohranitev narave (IUCN), Program ZN za okolje (UNEP) in Svetovni sklad za naravo (WWF) objavili Strategijo ohranitve sveta (World Conservation Strategy), ki kot osnovne cilje postavlja:

• ohranitev osnovnih ekoloških procesov in sistemov, ki omogočajo življenje,
• varovanje genske pestrosti in
• trajnostno rabo vrst ali ekosistemov.

Hkrati ta dokument prvič poveže dva pojma, za katera mnogi še danes menijo, da nista združljiva, v besedni zvezi »trajnostni razvoj«. Seveda ne gre za razvoj v količinskem, ampak predvsem v kakovostnem smislu.

Strategija je vendarle napisana pod močnim vplivom »okoljske renesanse« predhodnega desetletja, zato jo je predvsem po družboslovni plati pomembno nadgradilo poročilo Naša skupna prihodnost, ki ga je leta 1987 objavila Svetovna komisija za okolje in razvoj pod vodstvom Gro Harlem Brundtland.

Z močnim poudarkom na socialnem vidiku trajnosti je to poročilo že izpostavilo osnovne vidike trajnosti, kot jo razumemo danes.

»Človeštvo je sposobno, da doseže napredek, ki bi bil trajnosten – da zagotovi, da razvoj zadosti sedanjim potrebam, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam. Koncept trajnostnega razvoja postavlja meje – vendar ne absolutnih meja, ampak omejitve, ki jih naravnim virom predstavljajo sedanje stanje tehnologije in družbena organiziranost ter sposobnost biosfere, da prenese učinke človekove dejavnosti.

Tehnologijo in družbeno organiziranost pa je mogoče upravljati in izboljšati, s čimer se odpira pot novemu obdobju ekonomske rasti. Komisija je prepričana, da vsesplošna revščina ni več neizogibna. Ne le, da je revščina zlo sama po sebi, trajnostni razvoj zahteva, da so osnovne potrebe zagotovljene vsem in da imajo vsi možnost, da si izpolnijo željo po boljšem življenju. Svet, v katerem je revščina vsakdanja stvar, bo vselej odprt ekološkim in drugim katastrofam.« (World Commission on environment and development, 1987).

Verjetno finančna in gospodarska kriza prinašata še tretji (ekonomski) pogled na vprašanje trajnosti: razmišljanje, v koliki meri so »drugih katastrof« krivi ne tisti, ki imajo najmanj, ampak tisti, ki imajo največ.