Terezijanski gozdni red za Kranjsko, 1771

Kranjska je bila edina avstrijska dedna dežela, ki do tretje četrtine 18. stoletja ni imela z gozdnim redom urejenega gospodarjenja z gozdom. Deželni knez je stanovom med letoma 1617 in 1669 predložil devet osnutkov gozdnega reda, ki pa so jih stanovi odklonili, češ, da so za Kranjsko v mnogih točkah popolnoma nepotrebni, ker nasprotujejo deželnim svoboščinam ... Le redki lastniki so z gozdovi gospodarili načrtno. Pametni ukrepi, kakršne je na primer uvedel opat kartuzije Bistra Jakob, so bili celo razveljavljeni, ker so se proti njim pritožili ljubljanski meščani, češ, da jih ovirajo pri preskrbi z lesom. Tudi naraščanje podeželskega prebivalstva ni ostalo brez posledic za gozd; kmetje, ki na majhnih kmetijah niso mogli preživljati številne družine, so gozd brezobzirno krčili. Deželi je pretilo pomanjkanje lesa. Zanimivo je, da je tudi sloviti botanik in idrijski rudniški zdravnik J. A. Scopoli leta 1768 predložil študijo z naslovom Predlogi za vzdrževanje gozdov, da bi se zavrlo sedanje pomanjkanje lesa. (Kranjska) Kmetijska družba je že leta 1763 dobila nalogo, naj pripravi osnutek gozdnega reda, ki ga je leta 1771 cesarica Marija Terezija odobrila z navodilom, naj se natisne tudi v »deželnem jeziku«. Red je zaživel šele po odhodu Francozov, leta 1814. Šele takrat je tudi prišlo do žal pomanjkljivega prevoda, ki ga je domnevno oskrbel F. S. Metelko. Prvih 31 členov reda so leta 1849 objavile tudi Novice.

Terezijanski gozdni red za Kranjsko, 1771, čl. 4: »Quarto (četrtič) vsak lastnik gozda uvede cenilne knjige, kamor naj beleži približen izračun, koliko sežnjev lesa sme posekati dotlej, ko bo dorasel podmladek in določi, koliko sežnjev lesa sme posekati letno, da bo svoje gozdove ohranjal trajno uporabne.« (prevod: M. Smole)

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Kranjska je potrebovala dobrih 150 let, da je dobila gozdni red. Brezvladje v kranjskih gozdovih je pač ugajalo najrazličnejšim interesom, od fevdalcev in meščanov do podložnikov. Z redkimi izjemami je trajalo nadaljnjih 100 let do začetkov uvajanja gozdnogospodarskega načrtovanja. To je v bistvu sledilo fiziokratskemu duhu terezijanske zakonodaje, ki ga odseva navedeni člen. Kaj pravzaprav zahteva navedeno določilo? Poenostavljeno rečeno uvaja zahtevo po gozdni inventuri. Lastnik naj bi vedel ne le s kolikšno količino lesa trenutno razpolaga, ampak tudi, v kolikem času bo »dorasel pomladek«, da bo zrel za sečnjo. Kdor bi torej iz gozda želel trajen dohodek, bi količino dovoljenega letnega poseka lahko izračunal, če bi celotno lesno zalogo razdelil s številom let, potrebnih, da pomladek dozori za posek.

Z današnjega vidika se tak pristop morda zdi poenostavljen in preveč šablonski, treba pa je razumeti, da je bilo na splošno vzeto gospodarjenje z gozdovi v tistem času anarhično. Potreba je bila edina, ki je odločala o tem, koliko, kje in kdaj (za kakšno rabo) se je sekalo - brez pomisli na trajnost donosa in čas, potreben, da gozdni sestoj ponovno postane primeren za pridobivanje lesa. Kot pri mnogih drugih naravnih virih je šele pomanjkanje lesa tudi na Kranjskem sprožilo potrebo po regulativi. Če so to potrebo spoznali in priznali tako pozno - tudi za ceno »svoboščin«, kot so jih dojemali deželni stanovi - to lahko kvečjemu pomeni, da je bilo takrat lesa na Kranjskem še vedno razmeroma dovolj.