Piranski statut, 1474

V piranskem arhivu je 70 strani obsegajoč snopič iz različnih virov ponatisnjenega gradiva (od posameznih členov iz mestnega statuta do razglasov, korespondence itd.). Natisnjen je bil očitno proti koncu XVIII. stoletja (čeprav vsebuje tudi zelo stara besedila) in je bil namenjen občinskim funkcionarjem (sindikom in prokuratorjem).

Pogostost, s katero se v tem gradivu omenja gozd, nakazuje, kako pomemben je bil gozd v vsakodnevnem življenju našega Primorja. Piran je prišel pod beneško oblast že leta 1283, kar se seveda odraža tudi v upravni in gospodarski ureditvi življenja v takratni piranski občini in tudi v gospodarjenju z gozdovi, ki se je bistveno razlikovalo od razmer v notranjosti slovenskega ozemlja.
Iz tega gradiva je bil izbran 59. člen 66. poglavja piranskega statuta, sprejet v piranskem svetu 19. februarja 1474, ki je tako eden naših najstarejših dokumentov o gospodarjenju z gozdom. Nanaša se na razdelitev gozdov v piranski občini, na načine njihovega izkoriščanja in na ureditev gozdne čuvajske službe.

V tem spoštljivo starem dokumentu izstopata dve zanimivi ideji:

• skrb za trajnost donosov oz. regeneracijo panjastega gozda z značilno rotacijo po površinah, ki jo je kontinentalno gozdarstvo (čeprav iz še drugih razlogov) prevzelo mnogo kasneje (prim. madžarski gozdni red, 1768);
• preprost, a na beneški način učinkovito organiziran nadzor nad gozdovi, ki so bili očitno v občinski lasti, z močnim poudarkom na osebni odgovornosti.

Obema je skupna jasno izražena misel na naravni in družbeni vidik zagotavljanja trajnosti, ki sta (bila), kadar gre za skupno lastnino, sicer najpogosteje spregledana.

»Vsi gozdovi v občini kot tudi na Krasu in Sečovljah se razdelijo na pet delov. V štirih označenih delih je prepovedano sekanje vsakršnih dreves. En del pa ostane prost. Avgusta vsako leto morajo župan, sodniki, sindik in oskrbniki (12) dati en del v uporabo, in sicer tistega, ki bo za sekanje drv najprimernejši. Nato bo ta del zavarovan za dobo petih let.

V delu, kjer sekanje ni prepovedano, pa se ne smejo jemati štori ali korenine in jih tudi ne sekati v notranjosti.

Če bo kdo od aprila do avgusta to prekršil, torej bil zasačen pri škodi v gozdu, kamor so vključeni tudi travniki, bo takoj zapadel kazni 25 lir (vsakokratno) in če bodo pri njem najdena drva, mu bodo odvzeta. Pol teh drv bo šlo županu, pol pa tožniku (prijavitelju), ki bo ostal anonimen, tako da bo lahko vsakdo prijavil gozdne škododelce, in to takoj. Iz leta v leto se bo izbralo ali potrdilo nekega poštenega meščana, ki bo pazil na vse gozdove v občini in bo za to letno dobival 62 lir plače v mesečnih obrokih. Če bo (ta) čuvaj našel kakega škododelca, ga mora prijaviti občinski kancelariji v roku treh dni, kajti v drugem primeru bo obsojen in kaznovan z 12 lirami in 10 soldi. Brez drugih prič pa bo popolnoma zaupana vera v čuvaja in njegovo prisego. Če paznik ne bo prijavil škododelca, kot je zgoraj rečeno, mu bo odvzeta plača, bo javno osramočen (telesna kazen) ter bo izgnan iz Pirana in piranskega okrožja za dobo 6 mesecev.

Če bo v gozdovih narejena škoda po paznikovi krivdi (da ne bo dobro vršil nadzora), bo moral sam škodo poravnati občini.« (Arhiv v Piranu; smiselni prevod: A. Pucer)