Trajnost

Besedo »trajnost« vse pogosteje uporabljamo, pa le redki vedo, kaj pomeni. Še redkejši so pripravljeni trajnost dejansko živeti. Pred leti nas je Supek prepričljivo opozoril, da je Zemlja edini planet, ki ga imamo za preživetje, danes pa je življenje po načelih trajnosti edini način, kako preživeti na našem planetu. Trajnostna misel je z nami že od pradavnine. Je davna sopotnica človekovih stisk in modrost preživetja.

Kaj vemo o trajnosti, kako jo živimo? Splošno sprejete definicije so vsekakor pomembne - še pomembnejši pa je miselni okvir in najširša družbena klima, v kateri je mogoče to plemenito idejo udejanjati.

Ko gre za trajnost, ni situacij, kjer »dobijo« vsi. Največ izgube tisti, ki imajo največ - in prav ti se pridobljenega najkrčeviteje oklepajo. Trajnostnega razmišljanja in ravnanja ni mogoče ukazati, uveljaviti s silo. Prebudi ga lahko le človekovo etično gledanje na svet, ki ga obdaja. Trajnost uči odrekanja, samoomejevanja in samodiscipline. Zato politično ni zanimiva in zato se misel o njej širi le počasi. Ideja trajnosti se po Sizifovo vzpenja naravnost proti trendu potrošništva in globalizacije. Zato ni zanimiva ne za posameznega potrošnika, niti za trgovce z dušo človeštva. Zanimiva je le za razmišljujočega človeka. Pa je Homo sapiens res vedno vreden tega imena?

Mnogi mislijo, da je trajnost nekaj novega in verjamejo, da misel o trajnosti zaobsega predvsem ves svet in zato njih neposredno ne zadeva. Svoje vloge v človeškem občestvu ljudje večinoma gledajo v delavcu (v najširšem pomenu besede), davkoplačevalcu, potrošniku, volivcu, članu ožjih skupnosti - vselej vpeti v neke hromeče tradicionalne okvire. Redki pomislijo, da na usodo človeštva vplivajo z mislijo in drobnimi dejanji, ki razbijajo miselne in vedenjske šablone, ki so nas pač pripeljale tja, kjer smo. Gutta cavat lapidem non vi sed saepe cadendo - ali po naše: kaplja ne izvotli kamna s silo, ampak s pogostim padanjem. Vsak od nas je kaplja ...

Trajnost nikakor ni neka (na)silna ideologija, ampak, če parafraziramo Hegla, »spoznanje nujnosti.« Kot taka trajnost ni nekaj novega niti nekaj, kar se manifestira le v planetarnem merilu. Že dolgo je z nami in začenja se s posameznikom.

© 2016 Andragoški center Slovenije

Izdelava spletnega mesta:     
Vsebinska zasnova: