Študijski krožek Od sonca do sonca

Študijski krožek je organizirana skupina, ki se srečuje z namenom, da bi se posamezniki drug od drugega naučili kaj novega, pomembnega ali potrebnega vsem skupaj in vsakemu posebej. Razen učenja je zelo pomembno še dvoje: uporaba naučenega v ožji ali širši skupnosti ter kakovostno druženje; možni »stranski« učinki pa so še številni: motivacija za nadaljnje formalno učenje, medgeneracijska pomoč in zabava ter seveda izboljšanje kakovosti življenja od imeti k biti in drugi.

V nadaljevanju predstavljamo primer študijskega krožka z naslovom Od sonca do lonca, ki poteka v Šenčurju v Sajovčevem naselju. Namen krožka je jasen: v krožku pod strokovnim vodstvom mentorja združiti med 12 do 15 ljudi, sosedov, predvidoma in predvsem moških, ki so pripravljeni investirati svoj čas, znanje in (družinski) denar v samostojno gradnjo sončnih kolektorjev, s katerimi bi segrevali predvsem sanitarno vodo.

Zaradi specifičnosti Šenčurja oziroma Sajovčevega naselja je mogoča:

  • uporaba tople vode iz kolektorjev na eni hiši za več sosedov skupaj,

  • vgradnja kolektorjev na hiši starejših sosedov, s čimer dosegamo medgeneracijsko sodelovanje;

  • vgradnja kolektorjev na pomožni stavbi športnega društva, kar je za mlade privlačen učni primer ter

  • prenašanje dobre prakse iz naselja v občino.

V zimi 2012/2013 je deloval študijski del študijskega krožka za samostojno izdelavo sončnih kolektorjev pod aktivnim mentorstvom strokovnjaka z večletnimi strokovnimi in delovnimi izkušnjami pri načrtovanju in samostojni izdelavi sončnih kolektorjev. Namen skupine je bil, da so si njeni člani pomagali pri zasnovi, izdelavi in (so)uporabi sončnih kolektorjev v bližnji soseščini. Zimski čas je bil namenjen tehničnim osnovam, organizaciji del in financiranja. Udeleženci so delovali v manjših skupinah, kar je pomenilo, da je delal vsak zase na svoji stavbi in si zagotovil pomoč soseda, ko jo je potreboval, poleg tega pa so lahko obravnavali »učne projekte.« Namen je bil, da bi se krožkarji še eno leto po namestitvi srečevali mesečno, da bi preverjali delovanje.

Vloga študijskega krožka je večplastna:

  • zmanjšati porabo obnovljivih virov energije za ogrevanje sanitarne vode,

  • s tem izboljšati individualni ogljični odtis in ogljični odtis naselja,

  • zmanjšati odvisnost od proizvajalcev in monterjev pri izdelavi sistema sončnih kolektorjev,

  • povečati medsosedsko sodelovanje,

  • povečati medsebojno odgovornost za manjši ogljični odtis,

  • omogočiti skupne akcije na mikrolokalni ravni, ki tudi dolgoročno povezujejo stanovalce naselja.

Krožek je zagotovil prehod iz ogrevanja sanitarne vode na obnovljiv vir energije naselju, starem 25 let.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Ekološki vidik primera predstavlja nadomeščanje dragih fosilnih goriv, ki jih potrebujemo za ogrevanje stavb in pripravo tople vode, s sončnimi kolektorji. Investicija se kmalu povrne. Življenjska doba sistema je 20 do 25 let, stroški postavitve pa se povrnejo v 12 do 14 letih. Glede na to, da se predvideva, da bodo cene energentov vedno višje, bo predvidoma tudi uporaba kolektorjev postala vse pogostejša. Poleg ekonomskega so zelo primerni tudi z ekološkega vidika, saj z njihovo uporabo zmanjšamo izpust toplogrednih plinov v atmosfero. Poudariti velja, da sončni kolektorji niso isto kot sončne celice. Sončne celice spreminjajo svetlobo od Sonca v električno energijo, kolektorji pa izrabljajo infrardeče valovanje za segrevanje tekočine.

Sončno sevanje je tok energije, ki ga Sonce enakomerno oddaja na vse strani. Do zunanje atmosfere prispe moč sevanja 1,36 kW/m2 (t.i. solarna konstanta). Ob prehodu skozi zemeljsko atmosfero sevanje zaradi odboja, raztrosa in absorpcije na prašnih delcih in molekulah plinov oslabi. Sončno sevanje pri tem razpade na dve komponenti: neposredno sevanje, to je del sevanja, ki neovirano prodre skozi atmosfero, in difuzno sevanje, to je del sevanja, ki se zaradi prašnih delcev in molekul odbije oz. absorbira in prispe na zemeljsko površino.

Vsota neposrednega in difuznega sevanja se imenuje globalno sevanje in je v letnem povprečju v Sloveniji približno 1.200 kWh/m, kar ustreza vsebnosti energije približno 120 litrov kurilnega olja ali 120 m zemeljskega plina. Glede na tip kolektorja lahko do 75 % globalnega sevanja pretvorimo v toploto. V področjih severnih zemljepisnih širin med 40 in 50 stopinjami, to je v področju, kjer leži tudi Slovenija, je letno sončno obsevanje med 1.000 in 1.500 kWh/m. Od 8.760 letnih ur je na razpolago približno 1.400 do 1.900 sončnih ur.

Sončni kolektorji so ekonomičen in okolju prijazen način pridobivanja energije. Uporabljamo jih za segrevanje prostorov in sanitarne vode. Postaviti jih moramo na mesta, kjer je na razpolago veliko sončnih ur, ter jih obrniti proti jugu. Enako delujejo, ne glede na letni čas (pozimi lahko od njih dobimo enako količino energije kot poleti). Manj učinkoviti so, kadar je megla. Ena bistvenih slabosti je njihova krhkost – zlahka se uničijo ob udarcu s tršim predmetom.

Ekonomski vidik primera predstavljata zamenjava dragega obstoječega sistema za ogrevanje vode, ki temelji predvsem na elektriki in nafti ter samostojno delo oziroma samoizvedba. Pomembni pa so še naslednji vidiki: dobro informirana in ozaveščena ter komunikacijsko povezana in zato močna skupina lažje prepreči monterjem ali prodajalcem sistemov, da bi vsilili kupcem predimenzionirane sisteme glede na potrebe porabnikov, kar se v praksi zelo velikokrat dogaja. Večji sistemi namreč pomenijo za ponudnike večje prodajne provizije; če velikost ni usklajena s potrebami, pa je ekonomski vidik oziroma učinek zmanjšan. Možen je tudi t.i. nakup na veliko – skupinski nakup enakih vgradnih elementov, s čimer lahko kupci vplivajo na nižjo nakupno ceno. Delovanje skupine je možno tudi pri vgradnji kolektorjev, saj je za več manjših uporabnikov skupaj predvidena vgradnja na le enem objektu ali strehi, toplo vodo iz tega enega sistema pa bi razpeljali do več sosedov. To je možno zaradi velikosti oziroma majhnosti parcel, saj so hiše zelo malo oddaljene druga od druge – naselje je zelo strnjeno. V tem primeru bi stroške ene vgradne enote razdelili med več uporabnikov. Nikakor pa ni možno zanemariti tudi dejstva, da vse ostane in izvira iz enega mesta – to pomeni, da odpadejo vsi stroški prevozov, bodisi ob montaži ali ob morebitnem servisiranju. Glede na cene iz leta 2012 je predvideno razmerje 1:3, to pomeni trikrat manjši znesek za samovgradnjo v primerjavi z vgradnjo, ki jo izvedejo profesionalci (1.500 : 4.500 evrov).

Ko lahko precej velike ekonomske učinke povežemo tudi s socialnim vidikom razvoja, dosežemo vzpostavitev še enega od pomembnih temeljev trajnosti. Najvidnejši so učinki medsosedske pomoči, tako moških kot ženskih članov v družinah ter učinki, ki jih spodbudi povezava samo moških oziroma moških delovnih skupin. To je s stališča delovanja študijskih krožkov presežek, saj so bili moški v njih doslej manj aktivni. Pretežno moških, v viden akcijski cilj usmerjenih študijskih krožkov, pa nasploh ni veliko. Pri tem ne smemo pozabiti še pomembnega dejstva, da so v študijski krožek vključeni zlasti intelektualci, kar je posebnost: zaradi stresnega življenja in pomanjkanja prostega časa se sicer večinoma družijo le ob športu, v tem primeru pa druženje prinaša razen užitka še koristi, tako individualne kot skupinske. S tem mislim na občutek ugodja ob druženju, ki daje celo ekonomsko korist.

Medgeneracijska pomoč seže na dve ravni: od mlajših k starejšim in v obratni smeri, od starejših k mlajšim. Tako mlajši lažje in hitreje opravijo višinska dela na strehah, hitreje in bolj učinkovito najdejo pomembne elemente na spletu in podatke v spletnih trgovinah, starejši pa bolj poznajo socialne mreže na ulici, imajo daljše in boljše izkušnje pri delu v skupinah in imajo več izkušenj pri prenosu teorije v prakso. Starejšemu paru iz sosednje hiše, ki ima sicer dovolj denarja, nima pa več možnosti za samoizvedbo na strehi, na pomoč pridejo mladi sosedje, ki izvedejo vgradnjo sistema v okviru krožka, onadva pa pripravita (birokratsko) poročilo in organizirata pogostitev za udeležence.

Pomemben je tudi zgled: mladi v lokalnem športnem klubu so si za naslednje leto postavili za cilj, da bodo sami instalirali podoben sistem za ogrevanje sanitarne vode na streho objekta, kjer so slačilnice in tuši. Iz Sajovčevega naselja v manjšem Šenčurju se tak aktivni zgled lahko razširi najprej na druga naselja v občini, kjer so ljudje podobno povezani, kasneje pa še na raven občine Šenčur.

Za doseganje večje usklajenosti med vidiki trajnosti bi bilo utemeljeno namenjati pozornost preslabi komunikaciji med deležniki in še vedno premajhni ozaveščenosti večine udeležencev. Metode za doseganje teh dveh velikih ciljev so različne, večina pa jih ima osnovo v načinu delovanja študijskih krožkov – vsi se učimo od vseh ob kakovostnih mentorjih, ki hitro zaznajo in se odzovejo na potrebe v skupini. Večjo pozornost bi bilo treba nameniti tudi preseganju obstoječih okvirov. Ni se treba bati velikih želja, ker le iz njih nastajajo veliki cilji, ki so uresničljivi; če ne takoj, pa postopoma. Omejujejo tudi prepričanja posameznikov, češ da je v skupinah težko implementirati svoje (drugačne) ideje, ker so skupine preokorne za hitre odzive.

Med izravnalnimi mehanizmi so na voljo predvsem komunikacijski kanali na ravni posameznikov, kamor prištevamo zlasti lokalna srečanja in lokalne novice, bodisi pisne, elektronske ali klasične ustne, ter slovensko nasploh premalo uveljavljeno samopotrjevanje posameznikov, kar preprosto pomeni: pohvaliti se naglas in javno, če ti nekaj uspe, in ne biti po nepotrebnem preskromen. Preseganje ustaljenih metod je lahko tudi lokalno investiranje v kakovostnejše življenje skupnosti. Če na primer posameznik z ekonomskega vidika prihrani 100 enot na leto, jih lokalna skupnost za to 50 nameni za nabavo sadnega drevja v šolskem sadovnjaku ali podobno s stališča ekološkega izboljšanja. Podobna metoda je tudi posebna pohvala oziroma nagrada znotraj lokalne skupnosti: kdor samostojno ali v okviru neke skupine (ali študijskega krožka) montira sončne kolektorje, se uvrsti v žrebanje za občinsko nagrado, ki je montaža ekološke čistilne naprave (vodne) za en del naselja.

Nekateri vidiki trajnostnega razvoja se v procesu delovanja pokažejo za nezadostne, neuravnotežene in potrebne medsebojnega usklajevanja. Nanje lahko aktivno in neposredno vpliva študijski krožek sam oziroma za njega in preko njega mentor. Popolnoma enakovredno se lahko vključijo občani, ki opazujejo in (še) ne delujejo aktivno, a kot opazovalci že snujejo nove skupine za delovanje. Potrebno in skoraj nujno pa je tudi delovanje občine kot lokalne skupnosti. Če pričakujemo, da bo trajnostni razvoj deloval od spodaj navzgor (od krožka do države), potem lahko pričakujemo tudi vključenost slednje, a le v obliki pomoči, ne kot element sankcioniranja ali postavljanja zakonov. Ljudje še vedno najbolj in najhitreje verjamemo novostim, če učinke »novotarij« lahko primemo, izmerimo, uporabimo ... Zato bodo učinkovala predvsem analitična dejstva, na primer sukcesivno merjenje ogljičnega odtisa ulice, naselja, kraja in javno nagrajevanje najbolj uspešnih. Pomaga tudi zniževanje cene občinskega komunalnega prispevka za tiste udeležence, ki so aktivni v akcijah trajnostnega razvoja.