Etnologija planinskega pašništva za osnovne šole

Leta 2002 je služba za naravovarstveno vzgojo in izobraževanje Triglavskega narodnega parka (TNP) začela pripravljati program, imenovan Etnologija planinskega pašništva za osnovnošolce. Program je nastal z namenom, da se mladim z območja Julijskih Alp predstavi pomembna gospodarska dejavnost iz polpreteklega časa v Alpah, ki je zanimiva in pomembna s stališča trajnosti, ter da se doda kamenček k zagotavljanju podlag, da se dejavnost ohrani in razvije. Ciljna skupina so bili učenci osnovnih šol iz neposredne okolice TNP. Zamisel je temeljila na dveh predpostavkah. Program naj bi otrokom v prvi vrsti približal načela trajnostne rabe prostora s primerom iz njihovega domačega okolja, zato je bilo izbrano planinsko pašništvo, ki pri mnogih avtorjih simbolizira trajnost. Drugo, kar se je zdelo pomembno, je vtis privlačnosti in pestrosti podobe (in izročila), ki ga gorske pašne planine naredijo na obiskovalce. Eno in drugo naj bi otroke (in njihove učitelje) pritegnilo in motiviralo.

Da bi temeljno zamisel lahko izvedli, je bilo treba najti odgovor na nekaj vprašanj. Najprej je bilo nujno poiskati način, kako otrokom omogočiti, da bi ne bili le opazovalci ključnih opravil v planini, temveč aktivni udeleženci in jih s tem motivirati. Možnost neposrednega vključevanja v proces dela je bila majhna, za večje skupine tudi nemogoča. Poleg tega, da večje skupine otrok ni mogoče vključiti v delo v planini, je na koncu šolskega leta v juniju ali na njegovem začetku v septembru le redko katera od visokih planin delujoča. Zaradi privlačne lege v visokih gorah in s tem ekstremnih pogojev za življenje in delo pa so prav te najbolj zanimive. Tako je, ob sicer nujnem obiskovanju posameznih planin, nastala ideja o izdelovanju masla v pinji, kakor ga izdelujejo po planinah, ter o izdelovanju zanimivih uporabnih predmetov iz lesa, kakršne so uporabljali ali jih še uporabljajo pri življenju in delu v planini. Kasneje naj bi celotno zgodbo zaokrožili z zbiranjem in zapisovanjem zanimivih zgodb iz življenja pastirjev in z zapisovanjem ledinskih imen. Z opuščanjem paše oz. uporabe planine odhajajo v pozabo zanimiva ledinska imena, ki niso vpisana na kartah. Kmalu je postalo jasno, da te naloge v celoti ne bo mogoče izvesti.

Ko je bila leta 2003 ponudba za sodelovanje poslana osnovnim šolam, ki redno sodelujejo na Belarjevih naravoslovnih dnevih TNP v Trenti, je odziv presegel pričakovanja. Delo je nemudoma steklo. Za začetek je bilo treba spoznati (videti) nekaj planin. Obisk skoraj sleherne visoke pašne planine je planinska tura. Ker Planinska zveza Slovenije (PZS) postavlja stroga pravila vodenja planinskih skupin, so ta del programa (prevoz, vodenje) prevzele planinske skupine posameznih osnovnih šol, služba za naravovarstveno vzgojo in izobraževanje TNP pa je prevzela pripravo in strokovno vodenje vsake ture. Nekatere planine so (k sreči) tudi v »indijanskem poletju« še delovale, kar je bilo več kot ugodno (Krstenica, Mangrtska planina), peš iz Zatolmina skozi Tolminska korita pa smo obiskali tudi vas Čadrg, ki slovi po mlekarstvu (izdelujejo zelo cenjeni avtohtoni slovenski sir Tolminc). V celoti smo obiskali lepo število planin. Poleg omenjenih dveh, ki ležita, prva v Bohinjskih gorah, druga v Dolini Loške Koritnice in vasi Čadrg v dolini Tolminke še Planino v Lazu in Dedno polje v Bohinjskih gorah, Planino Za skalo, Kuhinjo, Leskovco, Kašino, Zaslap, Slapnik in Planino Razor v Zgornjem Posočju ter planino V klinu na območju Zgornjesavske Doline.

Tako je bil postavljen temelj. Že v prvem letu, ko je program stekel, je bila šolam ponujena tudi možnost izdelovanja masla v tradicionalni pinji ter izdelovanje uporabnih predmetov iz lesa. Na prvi pogled je zamisel enostavna, izvesti pa jo je zelo težko. Potrebno je sodelovanje ljudi, ki razpolagajo s potrebnim znanjem in želijo sodelovati. Treba je tudi pridobiti potrebna orodja za delo in seveda pinjo, sladko smetano ter ustrezen les in, kar je najpomembnejše, zagotoviti je treba varnost za udeležene otroke pri njihovem delu. Nemalo zahtev torej.

Pomembno so se vključili štirje člani naravovarstvene nadzorne službe TNP. Dva od njih, ki sta se z vso vnemo lotila zanimive naloge, sta prispevala posebna orodja, kakršnih običajne delavnice nimajo. Prav tako sta poskrbela za nekatere ključne vrste lesa in že doma pripravila nekaj polizdelkov. Eden je celo izdelal kolarski stol, po domače »hlapca«, ki smo ga nujno potrebovali. Spet tretji, ki prihaja iz prej omenjenega Čadrga, je poskrbel za izdelovanje masla v pinji. Nekaj lesa smo si, brezplačno, kot njihov odpadek pri proizvodnji, zagotovili v lesni tovarni LIP Bohinj.

Pred tem se je bilo treba domeniti, kaj izdelovati, da bodo otroci lahko sodelovali, da bo izdelovanje varno in da bo izdelke možno dokončati v nekaj urah. Z daljšega seznama uporabnih predmetov, ki smo ga skupno sestavili, smo izbrali trinožni stolček za molžo in preproste klopi, lesene zajemalke in žlice, grablje, pastirske palice in različne igrače. Najtežje je bilo seveda izdelati grablje, vendar je bilo mogoče delo na vnaprej pripravljenih polizdelkih razdeliti. Tako smo na eni sami delavnici vedno izdelali po ene ali celo dvoje grabelj, ki so potem ostale na šoli. Stolčki so ostali izdelovalcem, prav tako palice in igrače. Med igračami so prišli na vrsto mlinčki, piščalke, drglje in, povezano s pravljico o Zlatorogu, leseni »Zlatorogi« na koleščkih (ker živimo v času avtomobilov). Za izdelovanje masla v pinji je šola, kjer je potekala delavnica, poskrbela za sladko smetano in kruh, pinjo smo prinesli s seboj.

Po predhodnem dogovoru s šolami so delavnice potekale v popoldanskih urah na šoli, v šoli v naravi ali za posamezne skupine v času naravoslovnih dni. Povabljeni smo bili tudi na sejme v Tolminu in v Trenti. Šole so nas včasih tudi povabile, kadar so dobile delovne obiske otrok iz Italije in Avstrije. Po prvi pobudi so nas vabile šole same.