Anbot daš, tri bote dobiš

Piran je Slovencem in mnogim obiskovalcem dobro znan kraj na slovenski obali. Njegov utrip, ki ga večina pozna le z vidika sprostitve, določata predvsem struktura in življenje njegovih prebivalcev. Le-ta se je v zadnjem stoletju precej spremenila, na kar so vplivali bližina meje, nelahke zgodovinske izkušnje različnih režimov, jezikov, kultur, sprememba gospodarskih virov preživetja ter obilje sezonskih obiskovalcev. V nadaljevanju predstavljamo društvo, nastalo iz študijskega krožka, ki s posebnim načinom vodenja že drugo desetletje prebuja piranske domačine v skupne razvojne korake.

Piransko društvo Anbot se je razvilo iz zaporedja študijskih krožkov, posvečenih lokalni dediščini: restavrirali so staro pohištvo, proučevali piranske portone (oboke), obnavljali so cerkveni mozaik, zbirali so igre, zgodbe in drugo živo dediščino Pirana in okolice, pletli košare, obnavljali stare stole in obleko in organizirali številne prireditve, tudi za nacionalno raven ter za to prejeli več nagrad. Odločeni, da mestni utrip ni namenjen le obiskovalcem Pirana, ampak vsaj v enaki meri domačinom, so v enem od njih obudili turizem, kakršen je bil v Portorožu in Piranu na začetku stoletja. Na stari razglednici so našli vetrnike (senčnice) in se pletenju preizkusili tudi sami. Materiala in znanja za svoj izziv niso imeli, uspeli so z voljo in idejami, ki so se porajale ob rednem srečevanju. Našli so domačina, ki bi vetrnik znal plesti, in ugotovili, kaj je prava surovina zanj: vrba beka. Ker v Piranu beka ne raste, so z medsebojnim obveščanjem in iskanjem beke prišli do surovine ter nadaljevali delo na enem od piranskih vrtov. Ob lupljenju svežih vejic so sodelovali upokojeni krožkarji in člani društva, po službi so se delu pridruževali zaposleni. Številni so dvomili o končnem izdelku, bili pa so si enotni, da je delo mukotrpno in obsežno. Pletenje vetrnika (v drugih krožkih pa drugačne naloge) je bilo zahtevno in je terjalo učenje, vztrajnost, iznajdljivost, medsebojno sodelovanje in prilagajanje v vseh fazah dela, ki samo sebe navzgor in naprej ni omejevalo. Ni torej šlo le za obujanje življenja s stare razglednice, ampak tudi za spretnost pletenja, spoznavanja beke in njenega nabiranja. V naslednjih korakih je bilo potrebno šivanje, oblikovanje, režija, nastop. Vsakdo je bil v čem dober in vsakdo je moral v drugi stvari napraviti velik korak. Ob družabnosti, ki je bila sestavina srečevanj in dela, so se brusila stališča in odnosi. Zaključna evalvacija je pokazala različne učinke: individualno rast, medsebojno pomoč, skupen cilj in osredotočenost na vrednoto, ki je s časom iz prezirane prešla v vplivno. V Piranu se torej dediščina ne zavrača več kot zastarela in neuporabna, ampak se posodablja, uporablja, spoštuje, prikazuje in še naprej išče. Živa in praktična povezava med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo je uspela in odprlo se je vprašanje predstavitve nastale senčnice oziroma vetrnika.

Postavitev na Tartinijev trg se je zdela neprivlačna, zato so se spoprijeli z režijo njegove predstavitve. Pregledovanje domačih omar, arhivov, muzeja in drugih virov starih predmetov je dalo kaj zabavnih in dela terjajočih rezultatov. Manjkala so le oblačila, tipična za ta čas. Nastal je nov krožek Reciklaža starih oblačil. Z veščo šiviljo se je delo lahko nadaljevalo, čeprav jih velika večina ni bila navdušenih nad možnostjo hoje po Piranu v oblačilih po nekdanji modi. Izziv modne revije je preraščal v resnični dogodek po poti malih korakov, ob smehu, zgražanju, delu, poskusih in fotografiranju, ki so ga prispevali tudi nečlani društva. Ob odličnem vodenju je delo preraslo v vrtinec ličenja, oblačenja, priprav scene za predstavitev vetrnika na Tartinijevem trgu, skrbi in dela, pridobitve starodobnega avtomobila in dogovora za obisk hotela Palace v Portorožu. Prireditev za Dneve slovenske kulturne dediščine je izjemno uspela, s čimer so bili dvomljivci potolaženi, prav vsi presenečeni, Piran pa bogatejši.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Zgled ni tema, ampak delovanje in vodenje skupine, ki povezuje ljudi najrazličnejših družbenih profilov, zanimanj, predsodkov, interesov in sposobnosti. Krožek je sprva združeval ožjo skupino, po več ponovitvah na različne teme pa je s svojo pozitivno klimo in dosežki motiviral za sodelovanje tudi širše okolje. Opisani izziv je le en od mnogih povezovalnih dejavnosti, ki vodi v razvoj.

Mentorica krožka, predsednica društva in tudi siceršnja vodja dogajanja, je s posebno osebno energijo, izjemno voljo, domišljijo ter organizacijsko sposobnostjo opredelila različne potencialne ločnice med udeleženci kot nebistvene. Sodelujoče je usmerila v delo, izdelek. Skrbela je za rast in vključevanje vsakega posameznika, za medsebojno sprejemanje, za rdečo nit ter ob vsem tem tudi za promocijo, nenadkriljivo tudi v širšem kontekstu časa in prostora. Ji je uspelo tudi zaradi posebnega značaja, volje, vztrajnosti? Zagotovo. Omogočila je namreč oblikovanje jasnega in postopno dogovorjenega cilja, vodila je redna osebna srečanja, ki so stkala medsebojne odnose, potrebne za uravnovešanje ustvarjalne napetosti. Ključna pri tem je pozitivna klima, pa tudi spoštovanje in upoštevanje posebnosti vsakega posameznika, saj so dvomi in omahovanja redni spremljevalci stopinj v neznano. Poudarjanje skupnega imenovalca oziroma skrbi za medsebojno oporo in pomoč je omogočilo heterogenost sodelujočih preliti v motivirajoče medsebojno sprejemanje, ki boljšim omogoča samopotrditev, šibkejše pa v sodelovalni klimi spodbudi v preseganja lastnih šibkosti. Ciljno druženje in učenje v primeru piranskega društva Anbot ni usmerjeno v korist posameznika, ampak v bodočo skupno krajevno korist. Skupen zaključek preraste v ponos nad doseženim ter v povezavo med skupino in krajem, v opisanem primeru tudi z obiskovalci.

Konkretno delo se je izkazalo za združujoče jedro, okoli katerega se posamezniki naberejo brez navedb statusa, kraja bivanja, starosti in drugih stereotipnih določevalnic položaja posameznika v družbi. Izdelek in dogodek zato nista samo cilj, ampak hkrati promocija vrednote, ki jo z izdelkom ali dogodkom udeleženci posredno izrazijo (spoštovanje starega).

Ideja trajnosti v opisanem primeru živi kot praksa, ki sicer izhaja iz posameznika, a za osnovno enoto jemlje skupino in skupnost. Aktivira z dejanji in ne z besedami. Praksa učinkuje na več ravneh hkrati, zato je »dodana vrednost« velika. Rezultat ne nagradi enega na račun drugega, ampak dobijo« vsi. Ta praksa išče in se poleg cilja osredotoča na pozitivno (npr. na skupinsko vzdušje, na zmožnosti posameznika), kar odvrača pogoste negativne pojave nerganja, samoobtoževanja ali samopomilovanja. Brez žugajočega prsta odvrača od potrošništva in daje vsakdanu smisel. Z vidika stroškov zahteva stabilno in ne visoko finančno osnovo (študijske krožke sofinancira država v višini normirane cene za 25 ur učiteljevega dela, za Slovenijo pa v povprečju velja, da ta sredstva krožki samoiniciativno oplemenitijo v 35 % s sponzorskimi ali projektnimi viri ter z zagotavljanjem nefinančnih pogojev dela). Ker torej transakcijske stroške nadomešča socialni kapital in sta prisotna tako horizontalno kot vertikalno zaupanje, je izobraževalna metoda in oblika dela zgled, skladen z načeli trajnosti in uporaben za družbo tveganja, hitrih sprememb in številnih dražljajev.