Belokranjska soseska zidanica

V nekdaj agrarno prenaseljeni Beli krajini sta bila skupni gozd in pašnik mnogo manj pomembna kot tržno najpomembnejši pridelek - vino. Zato se zdi povsem logično, da se vaške skupnosti niso toliko organizirale ob rabi skupne posesti, ampak predvsem ob vinu v »soseskih zidanicah«, ki so v okviru naravnih danosti vplivale na mnoge vidike življenja v skupnosti, od reševanja gospodarskih zadreg, skupnih del itn., do podrobno izdelanih pravil, ki so zadevala pogrebe članov zidanic in njihovih svojcev.

V splošnem so soseske zidanice belokranjska značilnost, čeprav naj bi imele svoje vzporednice tudi na Notranjskem in na Krasu. Časa njihovega nastanka ni mogoče ugotoviti. Domneva se, da so se oblikovale v 17. stoletju.

Soseska zidanica je običajno zadruga zemljiških posestnikov - vinogradnikov. Njen osnovni kapital je bilo vino, ki so ga člani prispevali ob vstopu, pogosto pa tudi vsakoletno. Če si je član iz te skupne zaloge izposodil vino za lastne potrebe, ali da bi ga prodal za kritje nepredvidenih stroškov, ga je moral ob naslednji trgatvi vrniti polovico več. Soseske so upravljale tudi z vaškimi kali in skupnimi zemljišči. Tako so na dražbah prodajale blato iz kali (za gnojilo v vinogradih), steljo iz gozda ali košnjo na skupnih pašnikih. Nekatere soseske zidanice so hranile in posojale tudi žito - pšenico, proso, tudi koruzo.

Soseske so imele različna pravila delovanja, njihov osnovni namen pa je bil, da so s prodajo skupnega sklada krile najrazličnejše stroške, od vzdrževanja cerkva in poti, do nabave krst in mrliških vozov, kasneje pa so podpirale tudi gasilska društva in celo vaško godbo. Z vidika posameznega gospodarstva je bila posebej pomembna vloga zidanice, s katero je blažila gospodarske pretrese (nesreče) na kmetiji. Upoštevati je namreč treba, da je govor o času, ko kmet še ni bil vajen denarnih poslov, pa tudi hranilno-posojilna dejavnost še ni bila razvita.

Soseske so imele dva šekutorja (upravitelja), ki so ju poznali po delu in življenju in so jima zato zaupali. Zidanico sta lahko odklenila le skupaj - vsak s svojim ključem. Količino izposojenega vina je šekutor z znaki vrezoval na rovaš. To je bila razcepljena palica, katere eno polovico je hranila zidanica, druga pa je bila posojilojemalčeva. O skupnih izdatkih, ki so se pokrivali s prodajo skupnega vina, so šekutorji morali poročati pred vsemi člani zidanice. Običajno je bila naloga upraviteljev skupnega premoženja tudi skrb, »da se ne dela škoda.« Skrbeti so morali, da na skupni pašnik ni prišlo preveč živali, da se v gozdu ni preveč sekalo, v zidanici pa, da posameznik ni oddal »kislega vina,« kar bi seveda zmanjšalo vrednost osnovnega kapitala zadruge. O svojem delu in gospodarskem stanju zidanice so poročali vsem članom na točno določen dan enkrat letno (okoli novega leta), imenovan »sosedska« ali »račun.« Na tem zboru so urejali vsa morebitna nerešena vprašanja, sprejeli delovne načrte in volili šekutorje za naslednje leto.

»Sosedske« se je moral udeležiti vsak član (ali njegov zastopnik). To je bila edina prilika, ko je zidanica odločala o svojem delu, in vsak član je imel priložnost spregovoriti. Kako pomembna je bila soudeležba pri odločanju, kaže najtežja oblika kazni, ki jo je skupnost lahko izrekla nad svojim članom - bojkot in izločitev v odločanju o skupnosti.

Točno število soseskih zidanic v Beli krajini ni znano. Vemo le, da jih je bilo mnogo. Njihovo število je močno upadlo v osemdesetih letih 19. stoletja ob pojavu trtne uši. Druge so propadle zaradi slabih letin in toče. Po 2. svetovni vojni so vaške zidanice in zemlja prešle v splošno ljudsko premoženje. Danes delujeta dve: na Božakovem in v Drašičih.

Ovrednotenje z vidika trajnosti

Kot vse življenje belokranjske vaške skupnosti je tudi delovanje zidanice osredotočeno na naravne vire. Prvo mesto v njenem gospodarstvu zaseda vino. Primernost (in seveda velikost) zemljišč za vinogradništvo odloča o gospodarski moči ter stabilnosti posameznika in skupnosti. S trto zidanica stoji in pade. Stoji in pade tudi soseska, saj se prav s pojavom ujm in/ali trtne uši začenjata njen razkroj in izseljevanje. Ob dobro organiziranem in utečenem delovanju vinske zadruge je povsem logično, da je soseska po podobnih univerzalnih načelih lahko urejala tudi gospodarjenje z žitom, steljo, lesom in celo blatom iz kali. Noben naravni vir ni ostal spregledan in neregulirana, seveda v mejah nosilne zmogljivosti.

Z ekonomskega vidika moramo sosesko zidanico gledati z vidika skrajno skromnih razmer, v katerih Bela krajina v njenem času živi. Kot taka ni sredstvo za regulacijo pretakanja bogastva, ampak je dobesedno naravnana k preživetju. Tudi najmanj uspešnemu članu pomaga čez težave, za skupnost pa zagotavlja infrastrukturo, ki jo v materialnem in duhovnem pomenu krepi in jo dela »konkurenčnejšo.« Zidanica predstavlja prehod iz naturalnega v denarno gospodarstvo, vendar z visoko postavljenim obrestnim pragom (50 %) in jasnimi pogoji za vračanje izposojenega. Zadolževanja ne promovira. S socialnega vidika je bistvo vsake trajnosti v sistemu (socialnih) zavor, ki preprečujejo netrajnostno ravnanje. Vedenje o naravnih in ekonomskih omejitvah očitno ne zadostuje. Ideja zidanice, ki naj bi na prvi pogled urejala le izposojo vina in porabo dohodkov od nje, se je kot regulator normativov v življenju vse skupnosti razširila na vse, tudi na nematerialne vidike njenega obstoja in delovanja.

Ko bi soseska zidanica ne bila zasnovana na vseh treh stebrih trajnosti - ekološkem, socialnem in ekonomskem, ki jih je dojemala zgolj intuitivno, ne bi preživela stoletij dobrih in slabih letin. To je logično. Bolj je zanimivo, kako je uravnoteženost teh vidikov dosegla in ohranjala: z zaupanjem, preglednostjo in z zagotavljanjem dejanskega sodelovanja deležnikov. Videti je, da je popolno zaupanje, preglednost in sodelovanje mogoče doseči le v tesno prepletenih skupnostih, kjer se ljudje ves čas opazujejo in zato poznajo po besedah in dejanjih skozi generacije, od rojstva do smrti, v dobrih in hudih časih. V zidanici je lahko vsak član vedno lahko preveril, koliko si je izposodil in koliko bo vrnil. V Drašičih imajo pravico vpogleda v dolgove svojih mož tudi žene.

Pri zagotavljanju uravnovešenosti elementov trajnosti je neobhodno potrebno tudi dejansko sodelovanje vseh članov oziroma zastopanost njihovih interesov: občutek, da v resnici soodločajo in da so zato soodgovorni.

Mali svet belokranjske zidanice odgovarja na vprašanje, zakaj ideja trajnosti nikakor ne zaživi na višjih ravneh: se dovolj poznamo, da bi si lahko zaupali, smo v svojih početjih (dovolj) transparentni, hočemo dejansko sodelovati ali to omogočamo drugim? 

© 2016 Andragoški center Slovenije

Izdelava spletnega mesta:     
Vsebinska zasnova: